21. NEDELJA MED LETOM

»Dejal jim je: ›Kaj pa vi pravite, kdo sem?‹« (Mt 16,15).

KDO SEM
Na Jezusovo vprašanje, kaj ljudje pravijo o njem, so učenci dali različne odgovore. Mnenja so bila deljena. Vsi pa so se strinjali, da je Jezus nekaj posebnega. Njegove besede in dejanja so vzbujala pozornost. Morda je eden izmed velikih prerokov?
Tudi danes, po dva tisoč letih, Jezus zbuja pozornost. O njem je bilo veliko napisanega in izrečenega. Za nekatere je verski genij, za druge idealist, spet drugi ga vidijo kot borca za človekove pravice. Mnogi se sklicujejo nanj in njegove besede, včasih tudi v popolnoma nasprotnih pomenih.
Prav je, da je Jezus tudi današnjemu človeku zgled. Njegove besede o ljubezni do bližnjega še vedno odmevajo sredi sveta, v katerem sta sebičnost in sovraštvo še kako živa. Vendar to še ni ves Jezus. Nismo ga zares razumeli, če nas njegov lik le očara in občudujemo njegov nauk, sami pa še naprej živimo po svoje.
»Kaj pa vi pravite, kdo sem?« vpraša Jezus svoje učence. Peter odgovori: »Ti si Kristus, Sin živega Boga!« Morda Peter v tistem trenutku še ni popolnoma razumel globine svoje veroizpovedi, vendar je priznal Jezusa kot Kristusa, Gospoda in Odrešenika, ki mu želi zaupati svoje življenje.
To vprašanje danes Jezus postavlja tudi nam: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Kdo je Jezus zame? Kje je Jezus v mojem življenju – v središču ali na robu? Ga spoznavam iz evangelija in nauka Cerkve ali predvsem iz mnenj, družbenih omrežij in javnega mnenja?
Samo če Jezusa vedno znova iščem, ga poslušam, se z njim pogovarjam v molitvi in skušam živeti po njegovem nauku, lahko rečem, da sem njegov učenec.
Toda Jezus nas sprašuje še naprej: Kaj menim o njegovi Cerkvi, ki jo je postavil na Petru – Skali? Danes so mnogi navdušeni nad Jezusom, vendar ne nad Cerkvijo. Pravijo: »Jezus da, Cerkev ne.« Cerkev se jim zdi preveč človeška, grešna, zahtevna in polna napak.
Toda Jezus ni želel le posameznih vernikov, ampak je ustanovil Cerkev – skupnost svojih učencev. Vedel je, da bodo njeni člani slabotni in grešni. Cerkev je sveta, ker v njej živi in deluje Kristus, hkrati pa je zaznamovana z grehom svojih članov.
Zato ob napakah Cerkve ne smemo pozabiti pogledati tudi nase. Nikoli ni bilo popolne Cerkve, toda v njej vedno srečujemo Kristusa: v Božji besedi, zakramentih, evharistiji in občestvu verujočih.
Zato vera v Jezusa ni samo občudovanje njegovega nauka. Je odločitev, da mu zaupam svoje življenje in hodim za njim v skupnosti Cerkve.
Jezus, kdo si ti zame? In koliko prostora imaš v mojem življenju?