28. nedelja med letom

DEVETDNEVNICA K SV. KARLU ACUTISU od 4.10. do 12.10. 

»Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.« (Mt 22,14)

SVATBA

Božje »svatbe«, o kateri govori prilika, ljudje ne moremo preprečiti. Lahko zavrnemo povabilo nanjo in se je ne udeležimo – vendar Bog svoj načrt vedno uresniči. V današnjem času je prav, da se tega še posebej zavedamo, saj smo nagnjeni k malodušju. Dvomimo o Božjih obljubah. Mnogi mislijo, da je vse brez smisla. Zakaj bi se posameznik še trudil vztrajati v družini? Tudi v Cerkvi mnogi ne vidijo smisla, da bi vztrajali, češ da pred našimi očmi vse počasi razpada.
Toda Božja svatba ni preklicana in vsak izmed nas je nanjo povabljen.
Novi gostje prihajajo z vseh koncev. Nepričakovano so bili povabljeni – pisana druščina. Eno pa je vsem skupno: pustijo se obdarovati. Če hočem prisostvovati tej gostiji, moram biti kot Bog pripravljen sprejeti vso različnost ljudi, čeprav si jih nisem sam izbral.
V priliki o svatbi kralj pošlje svoje služabnike, naj pripeljejo goste. Tudi jaz srečujem v Cerkvi žene in može, ki krščanstvo živijo in mi vlivajo upanje. Pravzaprav smo mi vsi poklicani, da kot Božji služabniki povabilo na svatbo prinašamo svojim bližnjim. Tako nas Bog dejansko zaupa drugega drugemu. Vsak izmed nas je povabljen in vsak sme povabilo posredovati tudi drugim. Zato gre, da skupaj najdemo pot na svatbo.
Seveda je mogoče, da povabilo zavrnem. Takrat so to storili Judje, ki so bili prvi povabljeni. In Bog je povabil pogane. Zgodba se ne more ponoviti!
Tudi jaz sem svoboden, da vabilo sprejmem ali zavrnem. Zakaj so takrat povabljeni vabilo zavrnili? Ta je šel na polje, oni po svojih opravilih. Povabilo jih je oviralo pri vsakdanjih opravilih.
Ali ne čutimo, koliko podobnosti je z nami? Tako imajo eni le svoj poklic pred očmi, pa čeprav razpada družina. Vidijo le sebe, nimajo časa za druge. Vidijo le svoje ugodnosti in jih ne peče vest, da živijo na račun drugih. Celo takšni so, ki služabnike pomorijo, da bi imeli mir pred njimi.
In kje najdemo sebe v tej priliki? Povabljen sem brez svoje zasluge. Morda sem včasih služabnik, ki vabi svoje bližnje na svatbo. Toda gotovo kdaj tudi zavračam Božje povabilo, ker me ovira pri mojih interesih. Morda sem si trenutno dobro vse uredil, pa ne maram, da bi me Bog motil, ko zadovoljno uživam sadove svojih rok. Najbrž bom vsega po malem našel v sebi. Zato se ne smem pohujševati nad drugimi, ampak se moram zavedati, da smo vsi slabotni. Prav gotovo pa na poti k Očetu potrebujemo drug drugega, da se podpiramo.
Bog me na svatbo vabi. Našel bo tudi goste, ki se bodo na povabilo odzvali. Tudi jaz sem povabljen. Od mene pa je odvisno, ali bom njegovo povabilo sprejel ali ne.