25. NEDELJA MED LETOM

»Tudi tem je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.‹« (Mt 20,4)

PLAČILO

Ob evangeliju o delavcih v vinogradu začutimo določeno nelagodje. Jezusovo priliko težko razumemo. Kako je mogoče, da oni, ki so delali samo eno uro, prejmejo enako plačilo kot tisti, ki so delali ves dan ter prenašali vročino in napor?
Takrat so delavci stali na trgu in čakali, da bi jih kdo najel. Gospodar je prihajal ob različnih urah in jih vabil v svoj vinograd. S prvimi se je dogovoril za plačilo, drugim pa je rekel: Kar bo prav, vam bom dal. Ob koncu dneva so vsi prejeli enako.
Človek se vpraša: Kako je to pravično?
Toda Jezus tukaj ne govori predvsem o plačilu za delo. Govori o Bogu. Želi nam pokazati, kakšen je Bog.
Farizeji in pismouki so svoj odnos do Boga razumeli skoraj kot pogodbo: jaz izpolnim postavo, Bog pa me mora za to nagraditi. Jezus pa pokaže, da človek pred Bogom nikoli ni enakopraven partner, ki bi lahko zahteval svoje. Vse, kar prejemamo od Boga, je najprej milost in dar.
Bog se ne veseli samo človeka, ki je vse življenje zvest. Veseli se tudi tistega, ki se vrne po dolgi poti. Veseli se človeka, ki se po padcu zopet obrne k njemu.
Zato so pomembni tudi delavci, ki jih gospodar najde šele pozneje. Ti se z njim niso pogajali. Niso ga spraševali: Koliko nam boš plačal? Preprosto so mu zaupali in šli v vinograd.
Morda je prav to vprašanje za vsakega izmed nas: Ali živim z Bogom po računu ali po zaupanju?
Ali mu govorim: Gospod, toliko sem naredil, toliko sem molil, toliko sem se trudil – kaj mi pripada?
Ali pa lahko rečem: Gospod, tukaj sem. Poklical si me. Zaupam ti. Uporabi me v svojem vinogradu.
Morda smo nekateri že dolgo v Božjem vinogradu. Morda se kdo vrača. Morda je kdo vero odkril šele pozneje. Pri Bogu ni najpomembnejše, ob kateri uri smo prišli. Pomembno je, da smo odgovorili na njegov klic.
Zato danes ne glejmo na druge in ne računajmo, kdo je naredil več in kdo manj. Bog ni skop. Bog je velikodušen.
In kdor se mu izroči, ne bo razočaran. Kajti Bog daje več, kakor si človek lahko zasluži, in njegova milost je vedno večja od naših računov.

Ne živimo torej z Bogom po pogodbi, temveč iz hvaležnosti. Ne preračunavajmo, zaupajmo! Kajti v Božjem vinogradu je največji dar prav Gospod sam.