BINKOŠTI

»Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda« (Jn 20,20b)

Po koncu so mnogi pričakovali nove binkošti, vendar se je v nekaterih okoljih zgodilo ravno nasprotno. Zlasti v evropskem prostoru se zdi, da Cerkev postopoma izgublja svojo družbeno vlogo. Mnogi ljudje je ne doživljajo več kot pomembno sogovornico v svojem življenju. Njene odgovore na sodobna vprašanja pogosto označujejo kot zastarele ali prepozne.
Tatjana Goríčeva je z začudenjem ugotovila, da Cerkev na Zahodu izgublja vernike, kljub temu da se poskuša prilagajati času.
Različne pobude, dejavnosti in prenove pogosto ne prinesejo pričakovanega duhovnega preobrata. Celo v živih župnijah se včasih pokaže, da večja aktivnost ne pomeni nujno večje življenjskosti vere.
Današnji evangelij pa kaže podobno stanje apostolske skupnosti pred prihodom Svetega Duha. Po Jezusovi smrti in križanju so bili apostoli prestrašeni in zaprti vase. Skupnost je bila na neki način brez moči in poguma. To stanje prekine prihod Vstalega. Kristus se prikaže apostolom, jim prinese mir in jih napolni z novo življenjsko močjo.
Ko prejmejo Svetega Duha, se skupnost preoblikuje: iz prestrašene skupine postane pogumna Cerkev, ki začne oznanjati evangelij vsem narodom, čeprav ostaja v manjšini.
Evangelij jasno pokaže, da Cerkev živi iz srečanja z Vstalim Kristusom. Njena življenjska moč je Sveti Duh, ki je Kristusov dar.
Ni zgolj rezultat človeških prizadevanj, struktur ali organizacij, ampak sad Božjega delovanja. Vse dejavnosti, programi in oblike pastoralnega dela ostanejo brez pravega življenja, če ne izhajajo iz osebnega srečanja z Vstalim Jezusom. Le on podarja Svetega Duha, ki tolaži, oživlja in daje novo moč.
Binkošti zato niso zgolj spomin na dogodek iz preteklosti, ampak stalna resničnost Cerkve. Sveti Duh Cerkev nenehno obnavlja, ji daje pogum in jo pošilja v svet.
Binkošti tako ostajajo odgovor na vsako krizo Cerkve: vrnitev k živemu Kristusu in odprtost za tretjo Božjo Osebo, ki daje resnično novo življenje.