23. NEDELJA MED LETOM

»Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Mt 18,20)

POSVARITI
»Skrbi zase in ne vtikaj se v zadeve drugih« je vodilo mnogih današnjih ljudi. Jezus pa nam govori drugače: »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari na štiri oči.« Jezus sicer ne pove, kako naj konkretno zgleda takšno svarjenje. Okoliščine in ljudje so različni. Bistveno pa je, da bratu ali sestri, ki sta se pregrešila, pomagamo, ne pa da ju takoj prijavimo neki instanci, izključimo iz skupnosti ali se ju začnemo izogibati.
Seveda obstaja možnost, da bo tisti, ki ga posvarimo, užaljen ali bo vztrajal v svojem ravnanju. Vendar je treba kljub temu poskusiti. Ne smemo se bati konfliktov in zaradi navideznega miru iskati poceni edinosti.
Spregovoriti je treba besedo, ki oživlja – besedo, ki gradi mostove, ne jarkov; besedo topline, ne hladu; besedo novega začetka, ne konca.
In kako bomo našli pravo besedo?
Jezus pravi: »Resnično, povem vam: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih.«
Molitev je pot do edinosti in sprave – s Kristusom in med nami. Ali to pomeni: »Tukaj pomaga le še molitev«, kot da ni več rešitve? Ne!
Jezus je središče Cerkve. Resna molitev je prvi korak k resnemu soočanju. Saj pravi: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Le Božja milost nam pomaga, da spoznamo resnico, jo sprejmemo in začnemo novo življenje.
Molitev nam daje tudi zavest, da smo med seboj povezani, da potrebujemo drug drugega in da nas vse združuje Božja ljubezen, saj smo otroci enega Očeta.
Le v takšnem vzdušju je mogoče bratsko svarjenje. Kdor iz osebne razdraženosti meni, da mu Jezus daje dovoljenje, da se znese nad bližnjim, ne deluje v Jezusovem duhu. Prav tako tudi ne tisti, ki neprestano kritizira, saj bo s tem dosegel ravno nasprotno – brata bo odbil.
Bratsko svarjenje v duhu evangelija pomeni, da delujemo iz prave ljubezni do bližnjega in se hkrati zavedamo tudi svojih slabosti. Dogaja se takrat, kadar nastopimo spoštljivo, kadar se v naših besedah in drži kažeta ljubezen in iskrena želja pomagati – ne pa osramotiti.
Seveda je vse to lahko govoriti v teoriji, veliko težje pa je živeti v praksi. Gre za to, da spremenimo svoje mišljenje in ravnanje. Gre za to, da naši odnosi v družinah, na delovnih mestih, v soseskah in tudi v župnijskih skupnostih postanejo bolj krščanski, bolj v duhu evangelija.
Bratsko svarjenje je v naših skupnostih skoraj neznano. Večinoma gremo drug mimo drugega, namesto drug k drugemu. Poskusimo biti kristjani drug z drugim.