Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je bil Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovoril:  »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.
Mt 28,16–20

Odlomki Božje besede
na praznik SRT:
1. berilo: 2 Mz 24,3–8
2. berilo: Heb 9,11–15
evangelij: Mr 14,12–16.22–26

 

 

 

 

Kaj bo z mano?

 

Mati je pripovedovala: »Z dveletnim sinom sem šla na obisk k stari mami. Ko sva bila tam, je prišel uslužbenec iz trgovine in ji prinesel kosilo. Ko je prijazno pozdravil mojega sina, je še povedal, da ima sam osem otrok. »Osem otrok,« sem vzkliknila. »Svojega sina imam tako rada, da si ne morem zamisliti, da bi to ljubezen delila na osem otrok.«
Mož ji je odgovoril: »Ljubezen se ne deli, se množi!«1 Ljubezen je nekaj posebnega. In samo zato je Sveta Trojica nekaj posebnega. Zato je Bog kakor drugačen vodnjak. Bolj ko iz njega piješ, več vode je v njem.

Toda logika narave in sveta ni taka. Narava se sicer bujna in se širi, vendar se na koncu le bori za obstanek. Tudi človek je iz narave in zato se bojimo.

»Kaj bo z mano?« To vprašanje smo prinesli na svet. Otrok se po rojstvu globoko v sebi nezavedno sprašuje: »Kaj bo z mano?« Sem sam ali je še kdo?« »Bom preživel?« Narava ni dovolj, ljubeča navzočnost očeta in mame ter drugih, torej skupnost ga potegne iz tega spraševanja. To se še globlje zgodi pri krstu.

In kasneje v življenju ostaja ta strah, »kaj bo z menoj«. Ko z zaljubljenostjo na nov način »nekdo drugi« vstopi v naše življenje, se za nekaj časa umakne. In potem se ta v naše telo zapisani naravni »boj za obstanek« ponovno pojavi. V raznih oblikah. In kaj vse odrasli delamo, da bi »preživeli«. Pa si tega ne priznamo. Ali ni fovšija le eden od načinov, kako se borimo za obstanek?

Ko smo bili majhni in ko smo bili zaljubljeni, smo »vedeli«, da potrebujemo drugega. Kako to, da kasneje to pozabimo!? Odgovor je preprost. Zato, ker nismo Bog. Samo Bog se ne boji zase. Ne zato, ker je »car«, ker je sam vsemogočen, vseveden … Ne! Takega Boga smo si zamislili mi. Tudi v mnogih pobožnostih in religijah. In ker se nam je tak bog uprl, smo ga danes naredili za pozitivno energijo. Samo da si »pozitiven«, pa si že O.K. To je grob sodobne družbe in tudi zaraščen grob mnogih kristjanov.

Jezus je pokazal, da Bog ni tak. Toda pokazati in naučiti še ni dovolj. Zato naroči: »Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Človek ne more poznati Boga, dokler ne živi z njim. Tega pa se ne da »natankati« kakor na bencinski postaji. Lahko se le znajdeš v skupnosti treh Oseb, kakor se dojenček kar znajde v družini. In to je krst. Zato se kristjani pokrižamo. Pozitivno energijo lahko natankaš. Ljubezni pa ne moreš.

In če te življenje vedno bolj stiska, je to zate priložnost, da nehaš obiskovati bencinske postaje. Tam ne boš dobil odgovora na mučno vprašanje.

župnik

 

 

 

1 Zgodbe kažejo novo pot, Ognjišče 2018, 97.

Arhiv oznanil ...

Vsak človek je svet zase; vanj lahko stopimo po mostu ljubezni.

Walter Goes  vir...

Povečaj

Prejemanje zakramentov, nekaj pojasnil

 

RADOST LJUBEZNI,
nekaj pojasnil o družinskem življenju in vključenosti v evharistijo.

Radost ljubeznije naslov papeževe okrožnice, ki govori o poklicanosti v zakon in družino. Mnogi v njej iščejo le odgovore na ozko vprašanje, kaj je dovoljeno, kaj se sme. Toda Bog nas kliče, da bi živeli neskončno več kot le to. Med kristjani je, žal, še veliko nevednosti, ki se nanaša na družinsko življenje in prejemanje zakramentov.

5. 11. 2017
Kdor je krščen, je sprejel krščansko življenje v celoti. Po krstni milosti sta dva, ki živita skupaj kakor mož in žena, dolžna to življenje vključiti v zavezo svetega zakona. Kdor ima pogoje, da se poroči, in to zavestno zavrača, ne more prejemati evharistije.

Temeljno razločevanje
Razlikovati je treba stanja, v katerih človek pade in se pobere, in tista, za katera se je zavestno odločil in niso več le padec. Nekdo lahko naredi zelo hud greh, vendar se pokesa in pobere. Padec nekatere celo močno zbliža z Bogom. Zavračanje poroke je (v večini primerov) zavestna odločitev, da »Boga ne potrebujeta« in ne potrebujeta zakramenta. Ne gre več za padce v greh. Zaradi te zavestne odločitve, da živita kakor mož in žena, pokažeta, da sicer že prerojena v krstu tudi evharistije »ne potrebujeta« in zato »ne smeta« prejemati obhajila zunaj smrtne nevarnosti.

In zakaj ločeni lahko prejemajo evharistijo? Ker so še vedno poročeni in živijo svoj zakon, čeprav se jim je družina porušila. Vprašanje krivde, da je prišlo do ločitve, je nekaj drugega, krivdo lahko predamo Bogu pri iskreni spovedi. Mnogi pa lahkomiselno ali iz nevednosti kar pristopijo k obhajilu, čeprav živijo z novim sopotnikom kakor mož in žena. Tako tudi s sveto spovedjo ne morejo rešiti svojega stanja.

Gre torej za vprašanje greha, ki je padec, in tistega, ki je smrten, kadar zavračamo milost. Zato se tisti, ki ste iskreno naredili vse, kar ste mogli, in še vedno ne morete prejemati obhajila, ne čutite izločeni. Evharistija je veliko več kakor le hostija, ki jo prejmemo. Bog ve za vse križeve pote in lahko vse obrne v dobro, ko mu zares izročimo svoje življenje.

Med nami je vse več parov, ki bi si želeli prejemati obhajilo, ki zelo hrepenijo po njem, vendar ga ne morejo, ker živijo v novi zvezi in so še vedno poročeni s prejšnjim možem ali ženo. Zato je toliko večja odgovornost tistih, ki bi lahko uredili zakon, a ga ne. Čeprav ljudi v take zveze silijo tudi državna zakonodaja, javno mnenje, finančne koristi in drugo, gre vendarle največkrat za vprašanje vere. Zato pomagajmo mladim in manj mladim, da bi stopili na pot odrasle vere. Se nadaljuje, lahko pošljete vprašanje.


12. 11. 2017

Evharistija je več kot samo obhajilo
Po pojasnilih v prejšnjih oznanilih bi lahko dobili vtis, da se vse vrti le okrog prejemanja obhajila. Vendar je evharistija veliko več kot obhajilo, ki ga prejmem. Bog Oče ljubi vsakega človeka. Nikogar ni, ki bi ga Bog ne ljubil. Vse pa se spremeni, ko se človek Bogu odpre ali ko se pred njim zapre. Kristjan s krstom ni prejel le nekega blagoslova, ampak samo Jezusovo življenje.

Zato je za kristjana – za razliko od drugih – odločilno, ali sprejme Jezusa v svoje življenje. Brez njega ni mogoče »zdržati«, ni mogoče živeti krščanskega življenja dlje časa. Prej ali slej pride preizkušnja.

Kristjan je zato toliko bolj odgovoren, da vzame krst zares. »Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12,48). Jezus sam s priliko o gradnji stolpa (Lk 14,28) pove, da se krščanskega poklica ne moremo lotiti lahkomiselno. Treba se je usesti in »preračunati stroške.« Živeti evangeljsko sredi Bogu odtujenega sveta ne more biti le »nekaj za zraven.« Sveto obhajilo torej prejemamo zato, ker potrebujemo moč, da bomo zmogli in ne zato, da bi to delali zaradi drugih.

Kdo "je vreden"?
Dolžnost kristjana je torej, da življenje dobro zastavi in da ga zastavi skupaj z Bogom. »Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33). To je krščanska odgovorna odločitev. Kdor jo je vzel zares, bo na poti tudi padel. Kdor je živ, bo občutil tudi bolečino. Jezus je prišel klicat grešnike in ne pravičnih. Glavno vprašanje o vrednem prejemanju zakramentov je v tem, kdo živi z Bogom kot odrešenikom in kdo se tudi kot kristjan hoče odrešiti sam.

Mnogi se zaradi občutka krivde pred Bogom in pred skupnostjo čutijo manj vredne in se tudi zaradi tega oddaljijo od Cerkve. Z oddaljitvijo pa se oslabi krvni obtok in celice brez obtoka začnejo odmirati.

Kadar ne morete prejeti evharistije, lahko pristopite in z znamenjem (prekrižane roke na prsih, prst na ustih) pokažete, da želite križ na čelo. To je znamenje, da želite biti kljub vsemu vključeni v občestvo. Obhajila nikoli ne prejmem samo zase, vedno se z njim vključujem v povezanost z vsemi. Bog ima vedno odgovor na nastalo situacijo, če se mu le zares odpremo.

župnik