Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico.« Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«
Mr 12,42–44

Odlomki Božje besede
na 33. nedeljo med letom:
1. berilo: Dan 12,1–3
2. berilo: Heb 10,11–14.18
evangelij: Mr 13,24–32

 

 

 

 

Kako lahko življenje dam?

V teh dneh se tako ali drugače spominjamo svetega Martina. Živel  je v 4. stoletju. Je prvi svetnik, ki ni bil mučenec. Do tedaj so kot svetnike častili tiste, ki so dali življenje za Kristusa. Bistvo mučeništva pa ni mučenje, temveč »dati življenje«.

Kako lahko dam življenje? Kristus poučuje apostole, jih posvari pred »dolgimi oblekami«, častihlepjem, religiozno pozunanjenostjo, lakomnostjo … in pokaže na vdovo. Dala je življenje, ker je dala »vse, kar potrebuje za življenje«.

Martin je kot vojak, kot iskalec in kot škof pokazal, kako lahko daš življenje, ne da bi te mučili in ubili. Kristus ne potrebuje herojev. Tudi danes ni treba, da bi v cerkvi častili »narodne heroje«. Preden so mučenci doživeli nasilno smrt, so dali življenje »znotraj«, na skritem, kakor obe vdovi iz današnjih odlomkov.

Marsikdo bi z mečem in na konju odrezal del svojega plašča in ogrnil berača. Toda vsak s tem dejanjem ne bi razodel Kristusa. V tem je skrivnost, kako lahko daš svoje življenje. Vdovi sta dali vse: prva preroku Eliju in druga v tempeljsko zakladnico, iz čistega zaupanja. Njuna vera je bila izenačena z življenjem.

Mučenec brez mučeništva torej lahko postaneš tudi ti. In to prav v teh časih, ki so za kristjane v marsičem precej podobni tistim 4. in 5. stoletja, časom sv. Martina. Cerkev takrat ni bila več preganjana od zunaj, pač pa od znotraj. Med kristjani se je razširilo arijanstvo in postalo celo večinski nauk. Trdilo je, da je bil Kristus samo človek, ne pa tudi pravi Bog. Danes se to lahko kaže v življenju nas kristjanov. Boga priznamo, da je. Glede Kristusa pa bi se marsikateri kristjan ob preganjanju odločil drugače.

Če si kristjan in v tebi tudi zares živi Kristus, se bo po tebi prej ali slej tudi razodel drugemu. Kdor je noseč, rodi. Kdor ni noseč, se lahko še tako trudi, vendar rodil ne bo. Če imaš Kristusovo življenje, ga lahko daš. In daš ga lahko, kjer koli si. In lahko niti ne veš, da si ga dal. Vdova tega takrat še ni vedela. Kristus je vedel. Morda doživljaš svojo pot, kot ona, da v življenju nisi nič posebnega naredil, nič velikega daroval. Morda si veliko pričakoval tudi od svoje vere, od skupnosti, pa si veliko od tega pričakovanja izgubil. Morda ti je ostalo le malo. Nikar ne poskušaj še tega zadržati. Daj, in v tebi se bo razodelo Jezusovo življenje.

Kamor koli te je življenje postavilo v tem hitro spreminjajočem se svetu, tam lahko svoje življenje daš. In dva novčiča sta tvoja preteklost in prihodnost. Lahko ju poskušaš zadržati, lahko pa ju daš. »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«

župnik

 

 

Arhiv oznanil ...

 

Kdor se odloči delati dobro, ne sme pričakovati, da mu bodo zaradi tega spravljali kamenje s poti, temveč mora biti pripravljen, da mu še kakšen kamen naprtijo na hrbet.

Albert Schweitzer  vir ...

Povečaj

Posvetitev oltarja, šagra v Skriljah

Posvetitev oltarja, blgoslovitev ambona in obnovitvenih del v Skriljah

Dne 15. julija, na šagro sv. Marjete Antiohijske je g. škof Metod Pirih posvetil nov kamnit oltar v podružnični cerkvi sv. Marjete v Skriljah. Blagoslovil je nov ambon, obnovljen kamnit tlak v prezbiteriju in druga obnovitvena dela. Hvala njemu in vsem, ki se s svojo dobroto pustili pečat v tem kamnu za vso večnost!

 

Utrinki s praznovanja (foto: Peter Pavel Bratina)

Posnetek pridige video...

Pridiga g. škofa Metoda Piriha

Lepa in urejena cerkev je ogledalo določenega kraja, je znamenje vernosti krajanov pa tudi njihove verske zavesti in kulture, da je treba ohranjati, vzdrževati in bogatiti, kar so nam zapustili naši verni predniki. Nov kamnit daritveni oltar, ambon, tlak v prezbiteriju in prezračevanje so pridobitve, ki bodo polepšale vašo cerkev.

Središče vsake cerkve in bogoslužnega prostora je oltar, ki predstavlja Kristusa. Oltar je daritvena miza in miza obeda, pri kateri duhovnik, ki predstavlja Kristusa, izvrši isto dejanje, ki ga je izvršil Jezus pri zadnji večerji ter naročil učencem, naj to delajo v njegov spomin.

Ker je Kristus pravi oltar, so tudi njegovi udje in učenci, in to smo mi vsi, duhovni oltarji, na katerih se Bogu daruje daritev svetega življenja. Sv. Gregor Veliki pravi: »Kaj pa je oltar, če ne srce pošteno živečih? Po pravici se torej srce (pravičnih) imenuje božji oltar.« Isto misel je izrazil naš pesnik Simon Gregorčič: »Oltar najlepši je srca oltar«.

Kristus se je kot duhovnik in žrtev povzpel na les križa in sam sebe izročil v čisto daritev, ki je izbrisala grehe vsega sveta.

V posvetilni molitvi so zelo lepe in bogate misli o pomenu oltarja.

Oltar je Gospodova miza, kjer se božje ljudstvo hrani z Božjo besedo.

Oltar je slavnostna miza, h kateri veselo prihajajo Kristusovi gostje, da na njega odložijo svoje skrbi in bremena ter dobijo novo duhovno moč.

Oltar je kraj najtesnejše skupnosti in miru z Bogom. Vsi, ki sodelujejo pri maši, ki se obhaja na oltarju in prejemajo sadove evharistije: Božjo besedo in kruh življenja, se navzemajo Kristusovega Duha, rastejo v Božji ljubezni, v medsebojni edinosti in bratski slogi.

Oltar je središče naše hvale in zahvale, dokler ne dospemo v večna bivališča, kjer bomo Bogu darovali hvalno daritev.

Vsak oltar je najtesneje povezan z duhovnikom. Če je duhovnik je, bo maša, če  duhovnika ni, ne bo sv. maše. Že pred mnogimi leti, ko sem vodil našo škofijo, sem naročil, naj bo v vsaki župniji, kjer je duhovnik, vsak mesec sv. maša za nove duhovne poklice. Če dar za mašo ne dajo verniki, naj se vzame iz cerkvene blagajne.

 Svetu ne sme biti odtegnjena blaga in osvobodilna navzočnost živega Jezusa v evharistiji. Naj evharistija oblikuje naše življenje in življenje naših družin. Naj evharistija usmerja naše izbire in odločitve. Naj evharistija navdihuje krščansko solidarnost, da bomo pomagali bratom in sestram v stiski. Naj naša dejavna udeležba pri evharistiji rodi nove duhovne poklice.

Vedno ko smo pri maši, smo kakor Samarijanka pri vodnjaku, iz katerega nam Kristus daje piti žive vode, ki teče v večno življenje.

Te žive vode je zajemala in pila sv. mučenka Marjeta. Prosimo jo, naj varuje in podpira kmete, naše družine, naše delavce in popotnike, naše bolnike in našo deželo, saj je nebeška zavetnica in priprošnjica vseh teh stanov.

g. škof Metod Pirih

 

 


POMEN OLTARJA
(iz oznanil)
Obnovitvena dela in novo opremo lahko blagoslovijo duhovniki. Oltar pa zavzema posebno mesto in ga lahko posveti samo škof. Oltar je prvi in najpomembnejši del cerkve. S posvetitvijo je izvzet iz običajne rabe. Škof ga s posebnim obredom mazili s posvečeno krizmo in na njem zakuri ogenj.

Oltar
proti ljudstvu ni nekakšna pomožna ali »daritvena miza«. Ko je postavljen, starejši oltar zadaj ni več glavni oltar, čeprav ga včasih tako imenujemo. V novem oltarju v Skriljah so vstavljene relikvije sv. Donata, ki ga povezujejo s sedanjo in prejšnjo cerkvijo.

Ambon
je namenjen branju in oznanjevanju Božje besede. Po pravilih bogoslužja naj bi bil po obliki povezan z oltarjem. Ni ločen del in podobno kot oltar ni le stojalo ali prostor za govornika. V Skriljah ambon izrazito predstavlja to, kar naj bi po stari tradiciji bil: spominja naj na skalo, s katere je angel na velikonočno jutro oznanil prvo in najpomembnejše oznanilo Cerkve: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen. Spomnite se, kako vam je govoril …« (Lk 24,5–6). Življenje je velikokrat trdo, pusto in težko kot skala. Zgodi se, da smo zagledani v skalo, prezremo pa glavno oznanilo, ki nam ga ta skala prinaša.

Oltar in ambon imata sama po sebi pomembno vlogo, zato nanju ne postavljamo okraskov in cvetja. Cvetje v bogoslužju ne more biti okrasek bogoslužnega predmeta, ustvarja pa dodatno lepoto v bogoslužnem prostoru. S cvetjem zaznamujemo tudi razliko med časi cerkvenega leta.