Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Tisti čas je bila svatba v Kani Galilejski in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.«
Jn 2, 1-5

 

Odlomki Božje besede na naslednjo nedeljo:
Neh 8,2–10
1 Kor 12,12–30
Lk 1,1–4; 14–21

 

 

 

Nedelja verskega tiska

Središče naše vere je Kristus. Rojeni, križani, vstali, živi Kristus, ki je svojim učencem naročil: Pojdite po vsem svetu in oznanjajte evangelij vsemu stvarstvu!

Krščanstva ni brez občestva, ki veruje v Kristusa, in ne brezoznanjevalcev, ki z besedo in zgledom širijo veselo oznanilo.

K temu smo poklicani vsi krščeni: vse Božje ljudstvo s papežem, škofi, in duhovniki.

Seveda oznanjevalci sejejo v veter, če ni ljudi, ki imajo odprta ušesa in srca. Mednje spadamo tako kristjani, ki želimo svojo vero globlje spoznavati tudi s pomočjo medijev, kakor ljudje, ki (še) niso (ali niso več) kristjani, vendar je Kristusovo oznanilo namenjeno tudi njim.

Pri oznanjevanju se lahko opremo tudi na sredstva družbenega obveščanja: na časopise (npr. Družino), revije (npr. Ognjišče, Naša družina, Božje okolje, Mavrica …), radio (npr. Radio Ognjišče), televizijo (npr. Exodus), spletne portale (npr. Aletheia.si, Biblija.si, Druzina.si, Ognjisce.si, tudi Časnik.si, Domovina.si, Župnija Kamnje … in še na vrsto drugih spletnih dveri in orodij, ki jih – vsaj starejši – bolj slabo poznamo in zato neradi uporabljamo.

Na začetku oznanjevanja so se Jezusovi učenci najprej obračali k svojim bratom – judom. Pavel in Barnaba sta Kristusov nauk prva približala poganom, kar je pomagalo, da se je hitro razširil, se zakoreninil po vsem svetu in slednjič potrkal tudi na naša vrata.

V zadnjih desetletjih narašča število tistih, ki Kristusa ne poznajo ali ga nočejo poznati. Ohladila se je tudi vera mnogih, ki so bili krščeni. Še več: nekoč je bilo mogoče prosto oznanjati po vaseh in trgih, po strehah in celo na Areopagu, kakor pravi Sveto pismo, danes pa predvsem v družinah, pri verouku, v cerkvah in pri – pogrebih.

Drugače je z mediji. Številni, ki danes niso več pripravljeni poslušati Božje besede javno ali v cerkvah, so še vedno odprti za poslušanje na skrivnem: za primerno knjigo, Sveto pismo na spletu, verski portal na računalniškem zaslonu … predvsem pa za prepričljivo vsakdanje  človeško ravnanje in krščansko življenje verujočih.

Mediji imajo lastno govorico, posebno metodo, žal pa tudi lastno ceno. In prav slednja, naročnina, je ena izmed glavnih težav  verskega tiska.

Sicer pa, kaj pomagajo dobri mediji, dobri časopisi, revije, radio, televizija, spletni portali ali spletne dveri, če ni odprtih in odzivnih, lačnih in žejnih bralcev, poslušalcev in gledalcev! Zato se delavci pri sodobnih sredstvih družbenega obveščanja, zlasti verskega, trudijo, da bi bolje pritegnili, glasneje nagovorili, bolje vzgojili in primerno nasitili čim več sedanjih in prihodnjih uporabnikov.

Toda verski časopisi, kakršna sta Družina in Ognjišče, morajo imeti primerne prostore, usposobljene časnikarje in zunanje sodelavce, primerna tehnična sredstva (računalnike, prenosnike ali tablice, vozila za delo na terenu), usposobljene oblikovalce, zanesljivo tiskarno, prevoznike in/ali poštne infrastrukturo, predstavnike v župnijskih uradih ali v zastopnikih za verski tisk – kar vse veliko stane. Čim nižje so njihove naklade, toliko večje so finančne zagate.

Časnikarji so seveda tudi ljudje, družinski očetje in matere, ki živijo od kruha, ki ga ni brez plače. Zato je skrb za pridobivanje novih ali ohranjanje starih naročnikov zelo pomembna za vsak medij. Pri verskem pa tudi za uspeh oznanjevanja.

Nikogar ni mogoče prisiliti k zvestobi, vendar se kristjani zavedamo, da smo vsi na isti barki. Nikogar ni, ki bi nam lahko pomagal – razen nas samih. Od zunaj ni finančne pomoči, od države prav tako ne, politika pa je že 70 let prislovično mačehovska do verskih sredstev obveščanja.

Zato je zvestoba verskemu časopisu, pa naj to hočemo ali ne, tudi oblika solidarnosti in dobrodelnosti. Kajti izpad enega verskega časopisa bi pomenil deset, dvajset, trideset družin brez službe in brez kruha. Zato ostanimo zvesti verskim medijem in pomagajmo iskati novih naročnikov, saj bomo tudi tako pomagali oznanjati evangelij, ki je naša skupna skrb.

Pavel Peter Bratina

 

 

Arhiv oznanil ...

 

 Molite lahko med delom. Delo ne ustavlja molitve, molitev pa ne prekinja dela. Za molitev je potrebno samo, da svoje misli povzdignemo k njemu.

sv. mati Terezija   Vir...

Povečaj

Posvetitev oltarja, šagra v Skriljah

Posvetitev oltarja, blgoslovitev ambona in obnovitvenih del v Skriljah

Dne 15. julija, na šagro sv. Marjete Antiohijske je g. škof Metod Pirih posvetil nov kamnit oltar v podružnični cerkvi sv. Marjete v Skriljah. Blagoslovil je nov ambon, obnovljen kamnit tlak v prezbiteriju in druga obnovitvena dela. Hvala njemu in vsem, ki se s svojo dobroto pustili pečat v tem kamnu za vso večnost!

 

Utrinki s praznovanja (foto: Peter Pavel Bratina)

Posnetek pridige video...

Pridiga g. škofa Metoda Piriha

Lepa in urejena cerkev je ogledalo določenega kraja, je znamenje vernosti krajanov pa tudi njihove verske zavesti in kulture, da je treba ohranjati, vzdrževati in bogatiti, kar so nam zapustili naši verni predniki. Nov kamnit daritveni oltar, ambon, tlak v prezbiteriju in prezračevanje so pridobitve, ki bodo polepšale vašo cerkev.

Središče vsake cerkve in bogoslužnega prostora je oltar, ki predstavlja Kristusa. Oltar je daritvena miza in miza obeda, pri kateri duhovnik, ki predstavlja Kristusa, izvrši isto dejanje, ki ga je izvršil Jezus pri zadnji večerji ter naročil učencem, naj to delajo v njegov spomin.

Ker je Kristus pravi oltar, so tudi njegovi udje in učenci, in to smo mi vsi, duhovni oltarji, na katerih se Bogu daruje daritev svetega življenja. Sv. Gregor Veliki pravi: »Kaj pa je oltar, če ne srce pošteno živečih? Po pravici se torej srce (pravičnih) imenuje božji oltar.« Isto misel je izrazil naš pesnik Simon Gregorčič: »Oltar najlepši je srca oltar«.

Kristus se je kot duhovnik in žrtev povzpel na les križa in sam sebe izročil v čisto daritev, ki je izbrisala grehe vsega sveta.

V posvetilni molitvi so zelo lepe in bogate misli o pomenu oltarja.

Oltar je Gospodova miza, kjer se božje ljudstvo hrani z Božjo besedo.

Oltar je slavnostna miza, h kateri veselo prihajajo Kristusovi gostje, da na njega odložijo svoje skrbi in bremena ter dobijo novo duhovno moč.

Oltar je kraj najtesnejše skupnosti in miru z Bogom. Vsi, ki sodelujejo pri maši, ki se obhaja na oltarju in prejemajo sadove evharistije: Božjo besedo in kruh življenja, se navzemajo Kristusovega Duha, rastejo v Božji ljubezni, v medsebojni edinosti in bratski slogi.

Oltar je središče naše hvale in zahvale, dokler ne dospemo v večna bivališča, kjer bomo Bogu darovali hvalno daritev.

Vsak oltar je najtesneje povezan z duhovnikom. Če je duhovnik je, bo maša, če  duhovnika ni, ne bo sv. maše. Že pred mnogimi leti, ko sem vodil našo škofijo, sem naročil, naj bo v vsaki župniji, kjer je duhovnik, vsak mesec sv. maša za nove duhovne poklice. Če dar za mašo ne dajo verniki, naj se vzame iz cerkvene blagajne.

 Svetu ne sme biti odtegnjena blaga in osvobodilna navzočnost živega Jezusa v evharistiji. Naj evharistija oblikuje naše življenje in življenje naših družin. Naj evharistija usmerja naše izbire in odločitve. Naj evharistija navdihuje krščansko solidarnost, da bomo pomagali bratom in sestram v stiski. Naj naša dejavna udeležba pri evharistiji rodi nove duhovne poklice.

Vedno ko smo pri maši, smo kakor Samarijanka pri vodnjaku, iz katerega nam Kristus daje piti žive vode, ki teče v večno življenje.

Te žive vode je zajemala in pila sv. mučenka Marjeta. Prosimo jo, naj varuje in podpira kmete, naše družine, naše delavce in popotnike, naše bolnike in našo deželo, saj je nebeška zavetnica in priprošnjica vseh teh stanov.

g. škof Metod Pirih

 

 


POMEN OLTARJA
(iz oznanil)
Obnovitvena dela in novo opremo lahko blagoslovijo duhovniki. Oltar pa zavzema posebno mesto in ga lahko posveti samo škof. Oltar je prvi in najpomembnejši del cerkve. S posvetitvijo je izvzet iz običajne rabe. Škof ga s posebnim obredom mazili s posvečeno krizmo in na njem zakuri ogenj.

Oltar
proti ljudstvu ni nekakšna pomožna ali »daritvena miza«. Ko je postavljen, starejši oltar zadaj ni več glavni oltar, čeprav ga včasih tako imenujemo. V novem oltarju v Skriljah so vstavljene relikvije sv. Donata, ki ga povezujejo s sedanjo in prejšnjo cerkvijo.

Ambon
je namenjen branju in oznanjevanju Božje besede. Po pravilih bogoslužja naj bi bil po obliki povezan z oltarjem. Ni ločen del in podobno kot oltar ni le stojalo ali prostor za govornika. V Skriljah ambon izrazito predstavlja to, kar naj bi po stari tradiciji bil: spominja naj na skalo, s katere je angel na velikonočno jutro oznanil prvo in najpomembnejše oznanilo Cerkve: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen. Spomnite se, kako vam je govoril …« (Lk 24,5–6). Življenje je velikokrat trdo, pusto in težko kot skala. Zgodi se, da smo zagledani v skalo, prezremo pa glavno oznanilo, ki nam ga ta skala prinaša.

Oltar in ambon imata sama po sebi pomembno vlogo, zato nanju ne postavljamo okraskov in cvetja. Cvetje v bogoslužju ne more biti okrasek bogoslužnega predmeta, ustvarja pa dodatno lepoto v bogoslužnem prostoru. S cvetjem zaznamujemo tudi razliko med časi cerkvenega leta.