Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je bil Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovoril:  »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.
Mt 28,16–20

Odlomki Božje besede
na praznik SRT:
1. berilo: 2 Mz 24,3–8
2. berilo: Heb 9,11–15
evangelij: Mr 14,12–16.22–26

 

 

 

 

Kaj bo z mano?

 

Mati je pripovedovala: »Z dveletnim sinom sem šla na obisk k stari mami. Ko sva bila tam, je prišel uslužbenec iz trgovine in ji prinesel kosilo. Ko je prijazno pozdravil mojega sina, je še povedal, da ima sam osem otrok. »Osem otrok,« sem vzkliknila. »Svojega sina imam tako rada, da si ne morem zamisliti, da bi to ljubezen delila na osem otrok.«
Mož ji je odgovoril: »Ljubezen se ne deli, se množi!«1 Ljubezen je nekaj posebnega. In samo zato je Sveta Trojica nekaj posebnega. Zato je Bog kakor drugačen vodnjak. Bolj ko iz njega piješ, več vode je v njem.

Toda logika narave in sveta ni taka. Narava se sicer bujna in se širi, vendar se na koncu le bori za obstanek. Tudi človek je iz narave in zato se bojimo.

»Kaj bo z mano?« To vprašanje smo prinesli na svet. Otrok se po rojstvu globoko v sebi nezavedno sprašuje: »Kaj bo z mano?« Sem sam ali je še kdo?« »Bom preživel?« Narava ni dovolj, ljubeča navzočnost očeta in mame ter drugih, torej skupnost ga potegne iz tega spraševanja. To se še globlje zgodi pri krstu.

In kasneje v življenju ostaja ta strah, »kaj bo z menoj«. Ko z zaljubljenostjo na nov način »nekdo drugi« vstopi v naše življenje, se za nekaj časa umakne. In potem se ta v naše telo zapisani naravni »boj za obstanek« ponovno pojavi. V raznih oblikah. In kaj vse odrasli delamo, da bi »preživeli«. Pa si tega ne priznamo. Ali ni fovšija le eden od načinov, kako se borimo za obstanek?

Ko smo bili majhni in ko smo bili zaljubljeni, smo »vedeli«, da potrebujemo drugega. Kako to, da kasneje to pozabimo!? Odgovor je preprost. Zato, ker nismo Bog. Samo Bog se ne boji zase. Ne zato, ker je »car«, ker je sam vsemogočen, vseveden … Ne! Takega Boga smo si zamislili mi. Tudi v mnogih pobožnostih in religijah. In ker se nam je tak bog uprl, smo ga danes naredili za pozitivno energijo. Samo da si »pozitiven«, pa si že O.K. To je grob sodobne družbe in tudi zaraščen grob mnogih kristjanov.

Jezus je pokazal, da Bog ni tak. Toda pokazati in naučiti še ni dovolj. Zato naroči: »Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Človek ne more poznati Boga, dokler ne živi z njim. Tega pa se ne da »natankati« kakor na bencinski postaji. Lahko se le znajdeš v skupnosti treh Oseb, kakor se dojenček kar znajde v družini. In to je krst. Zato se kristjani pokrižamo. Pozitivno energijo lahko natankaš. Ljubezni pa ne moreš.

In če te življenje vedno bolj stiska, je to zate priložnost, da nehaš obiskovati bencinske postaje. Tam ne boš dobil odgovora na mučno vprašanje.

župnik

 

 

 

1 Zgodbe kažejo novo pot, Ognjišče 2018, 97.

Arhiv oznanil ...

Vsak človek je svet zase; vanj lahko stopimo po mostu ljubezni.

Walter Goes  vir...

Povečaj

Logotip svetega leta

 

 

 

 

Logotip jubilejnega leta usmiljenja

Logotip za izredno sveto leto usmiljenja je izdelal p. Marko Ivan Rupnik DJ.

Logotip je narejen kot stilizacija vstalega Kristusa, ki se mogočno spušča v predpekel, v kraljestvo smrti, da bi našel izgubljenega Adama in Evo. Podoba je teološko večplastna in se navdihuje ob številnih patrističnih besedilih, predvsem pri poeziji sv. Efrema Sirskega.

Gre za eno najbolj razširjenih velikonočnih podob prvega tisočletja, ki jo najdemo, med drugim, na grobu sv. Cirila v Rimu. Na njej se v velikonočni skrivnosti razodeva izpolnitev učlovečenja, ki za človeka pomeni odrešenje. Kristus vzame nase vso človeško naravo in zato ne vstane od mrtvih sam, temveč z vsem človeštvom, z Adamom. Preko svojega izpraznjenja (kenoze), trpljenja in smrti se Božji Sin poistoveti z mrtvim Adamom, da bi lahko vstopil v njegov grob. Kot vstali Gospod prebije zapahe vhoda v kraljestvo smrti in jih zmagovalno pohodi. Hudič se je namreč posluževal strahu pred smrtjo, da bi človeka obdržal v suženjstvu greha, Kristus pa te zapahe prevrne, tako da se za nas razodenejo kot pot v življenje.

Prizor sovpada s podobo Dobrega pastirja, ki gre iskat izgubljeno ovco in si jo naloži na ramena z vso očetovsko ljubeznijo. Ta izgubljena ovca je Adam, ki se je zaradi greha skril pred Bogom in se zatekel v grob. Kristus pa se kot Dobri pastir napoti za to ovco, se pravi za mrtvim človekom, najde ga v grobu, ga obudi in vzame na ramena, da ga povede k Očetu. Oče je namreč tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi našel upornega, izgubljenega, mrtvega človeka. Usmiljeni Oče želi, da se Sin dotakne mrtvega človeškega mesa z Očetovo ljubeznijo, ki more prav tega človeka obuditi in preobraziti v Božjega otroka. Ko se človeka dotakne Božje usmiljenje, se njegovo življenje spremeni.

Tako pride do srečanja med Adamom in novim Adamom, Kristusom. Bližina obličij želi izraziti prav usmiljenje Boga Očeta, ki pošlje svojega Sina, da bi bil kot človek solidaren z vsakim človekom, da bi ga odrešil in prenovil. Zato se tudi njuna pogleda srečata oziroma postaneta eno samo oko. Bog se v svojem Sinu privadi gledati tudi z Adamovim očesom in Adam se zaradi prejetega usmiljenja nauči gledati sebe, druge in svet z Božjimi očmi. Adam odkrije svojo podobnost z novim Adamom, z Gospodom. Stari Adam je odrešen, ker v novem Adamu odkrije Očetovo usmiljenje. Vsak človek tako v Kristusu odkrije svojo človeškost, svojo poklicanost, saj v Njegovem pogledu zre Očetovo ljubezen.

Ta prizor je obdan z modrim svetlobnim sijem, ki se v koncentričnih krogih razvije v vse temnejšo modrino. S tem je na eni strani poudarjena temina oblasti smrti, se pravi noč greha, ki jo Kristusova luč razkroji. Po drugi strani pa je prav zaradi simbolne polkrožne oblike izpostavljena tudi skrivnost neprodorne Božje ljubezni, ki se je razodela v Kristusovi božje-človeškosti. Ta ljubezen nam je blizu kot Očetovo usmiljenje, obenem pa se skriva v nedoumljivih globinah Svete Trojice.

Na levi strani logotipa je napis: "Usmiljeni kakor Oče".

Pripravila Nataša Govekar, Centro Aletti, Rim