Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Tisti čas je bila svatba v Kani Galilejski in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.«
Jn 2, 1-5

 

Odlomki Božje besede na naslednjo nedeljo:
Neh 8,2–10
1 Kor 12,12–30
Lk 1,1–4; 14–21

 

 

 

Nedelja verskega tiska

Središče naše vere je Kristus. Rojeni, križani, vstali, živi Kristus, ki je svojim učencem naročil: Pojdite po vsem svetu in oznanjajte evangelij vsemu stvarstvu!

Krščanstva ni brez občestva, ki veruje v Kristusa, in ne brezoznanjevalcev, ki z besedo in zgledom širijo veselo oznanilo.

K temu smo poklicani vsi krščeni: vse Božje ljudstvo s papežem, škofi, in duhovniki.

Seveda oznanjevalci sejejo v veter, če ni ljudi, ki imajo odprta ušesa in srca. Mednje spadamo tako kristjani, ki želimo svojo vero globlje spoznavati tudi s pomočjo medijev, kakor ljudje, ki (še) niso (ali niso več) kristjani, vendar je Kristusovo oznanilo namenjeno tudi njim.

Pri oznanjevanju se lahko opremo tudi na sredstva družbenega obveščanja: na časopise (npr. Družino), revije (npr. Ognjišče, Naša družina, Božje okolje, Mavrica …), radio (npr. Radio Ognjišče), televizijo (npr. Exodus), spletne portale (npr. Aletheia.si, Biblija.si, Druzina.si, Ognjisce.si, tudi Časnik.si, Domovina.si, Župnija Kamnje … in še na vrsto drugih spletnih dveri in orodij, ki jih – vsaj starejši – bolj slabo poznamo in zato neradi uporabljamo.

Na začetku oznanjevanja so se Jezusovi učenci najprej obračali k svojim bratom – judom. Pavel in Barnaba sta Kristusov nauk prva približala poganom, kar je pomagalo, da se je hitro razširil, se zakoreninil po vsem svetu in slednjič potrkal tudi na naša vrata.

V zadnjih desetletjih narašča število tistih, ki Kristusa ne poznajo ali ga nočejo poznati. Ohladila se je tudi vera mnogih, ki so bili krščeni. Še več: nekoč je bilo mogoče prosto oznanjati po vaseh in trgih, po strehah in celo na Areopagu, kakor pravi Sveto pismo, danes pa predvsem v družinah, pri verouku, v cerkvah in pri – pogrebih.

Drugače je z mediji. Številni, ki danes niso več pripravljeni poslušati Božje besede javno ali v cerkvah, so še vedno odprti za poslušanje na skrivnem: za primerno knjigo, Sveto pismo na spletu, verski portal na računalniškem zaslonu … predvsem pa za prepričljivo vsakdanje  človeško ravnanje in krščansko življenje verujočih.

Mediji imajo lastno govorico, posebno metodo, žal pa tudi lastno ceno. In prav slednja, naročnina, je ena izmed glavnih težav  verskega tiska.

Sicer pa, kaj pomagajo dobri mediji, dobri časopisi, revije, radio, televizija, spletni portali ali spletne dveri, če ni odprtih in odzivnih, lačnih in žejnih bralcev, poslušalcev in gledalcev! Zato se delavci pri sodobnih sredstvih družbenega obveščanja, zlasti verskega, trudijo, da bi bolje pritegnili, glasneje nagovorili, bolje vzgojili in primerno nasitili čim več sedanjih in prihodnjih uporabnikov.

Toda verski časopisi, kakršna sta Družina in Ognjišče, morajo imeti primerne prostore, usposobljene časnikarje in zunanje sodelavce, primerna tehnična sredstva (računalnike, prenosnike ali tablice, vozila za delo na terenu), usposobljene oblikovalce, zanesljivo tiskarno, prevoznike in/ali poštne infrastrukturo, predstavnike v župnijskih uradih ali v zastopnikih za verski tisk – kar vse veliko stane. Čim nižje so njihove naklade, toliko večje so finančne zagate.

Časnikarji so seveda tudi ljudje, družinski očetje in matere, ki živijo od kruha, ki ga ni brez plače. Zato je skrb za pridobivanje novih ali ohranjanje starih naročnikov zelo pomembna za vsak medij. Pri verskem pa tudi za uspeh oznanjevanja.

Nikogar ni mogoče prisiliti k zvestobi, vendar se kristjani zavedamo, da smo vsi na isti barki. Nikogar ni, ki bi nam lahko pomagal – razen nas samih. Od zunaj ni finančne pomoči, od države prav tako ne, politika pa je že 70 let prislovično mačehovska do verskih sredstev obveščanja.

Zato je zvestoba verskemu časopisu, pa naj to hočemo ali ne, tudi oblika solidarnosti in dobrodelnosti. Kajti izpad enega verskega časopisa bi pomenil deset, dvajset, trideset družin brez službe in brez kruha. Zato ostanimo zvesti verskim medijem in pomagajmo iskati novih naročnikov, saj bomo tudi tako pomagali oznanjati evangelij, ki je naša skupna skrb.

Pavel Peter Bratina

 

 

Arhiv oznanil ...

 

 Molite lahko med delom. Delo ne ustavlja molitve, molitev pa ne prekinja dela. Za molitev je potrebno samo, da svoje misli povzdignemo k njemu.

sv. mati Terezija   Vir...

Povečaj

Kako k spovedi, zakaj k spovedi

8. 12. 2013

PRIPRAVA NA SPOVED (nadaljevanje)
Zadnjič sem v pripravi na spoved poudaril, da se v zakramentu združi Božje življenje s človeškim življenje,. Ko čakam v vrsti pred spovednico, je pomembna vera v to, kar mi želi Bog podariti
Pogosto sebe presojam po tem, kakršnega bi se hotel videti sam, kakršnega me vidijo drugi, kakršnega mislim, da me hoče videti Bog. To je zgolj psihološko spraševanje.
Pred spovedjo se mi ni treba primerjati. Treba se je odpreti Drugemu, osebnemu Bogu. On že ve, kaj želi z mano narediti. Potrebuje pa moje priznanje, moj pogovor z njim o tem, kar se mi dogaja.
V nas se počasi kopičijo slabe navade, vsakodnevna potlačena jeza, mnoge izrečene besede, ki jih ne morem vzeti nazaj ... Vse to lahko pustim ležati kot usedlino ali pa skušam slabe navade vedno popravljati sam. Spremembe ni, ker ne verjamem v Božjo moč. Ne bom se spremenil zaradi trdnega sklepa. Spremenil se bom, ko bom začel svoje grešne navade živeti z Bogom. To je cilj zakramenta spovedi. Trdni sklep je samo znamenje moje ljubezni do Boga, znamenje, da se res kesam.
Otrok reče, da »ne bo več« zato, ker ima rad očeta. Ko imaš nekoga rad, se ne bremeniš vnaprej in ne preračunavaš, kako boš lahko to tudi izpolnil.
Problem spovedi je torej predvsem »problem« ljubezni. Nobenega odnosa ni, če ni ljubezni. Če ni odnosa, ni kesanja, je le nalaganje krivde.

1. 12. 2013
PRIPRAVA NA SPOVED
Advent hitro mine. Mislimo tudi na zakrament, ki želi v nas vrniti Božje življenje.
Hvala Bogu je med nami še živa zavest in navada, da pred božičem poskrbim za dobro spoved. Vsebina tega zakramenta se je v krščanski Evropi izvotlila in kmalu se nam zgodi, da ne vidimo več smisla, zakaj bi šli k spovedi, »saj je vedno isto«.
Bolj kot delitev receptov bi rad vzbudil željo in poglobitev vere v delovanje tega zakramenta.

Kako naj se pripravim?
Gotovo z resnim spraševanjem vesti. Vendar se je treba na začetku predvsem vprašati, kaj je resnični namen spovedi.
Kaj je več, da mi Bog greh »odvzame« ali da vstopi vanj? Kristus ni prišel samo zato, da bi svet postal boljši. Prišel je, da bi ta padli svet spet spravil z Očetom. Boljši svet je posledica tega novega odnosa in nove ljubezni v njem.
Prav tako prihaja po zakramentu spovedi. In ne samo zato, da bi jaz postal boljši. To delajo vse religije tega sveta. Prihaja, da moje padce spravi v Očetovo ljubezen. Namen spovedi je torej, da me moje grešne navade zopet bolj povežejo z Bogom.
Zato se na spoved pripravim tako, da priznam greh in tako pustim, da vstopi in me sreča On. Iz lastnega greha naredim priložnost. Vsak zakrament je združitev božjega s človeškim, nevidnega z vidnim. V ospredju priprave na spoved torej ni moje razčlenjevanje, ampak vera, s katero se najprej odprem Bogu.

4.12.2011
Kako k sveti spovedi?

Tudi sveta spoved je bogoslužno, ne zgolj zasebno dejanje. Tukaj nastopa moč Cerkve in ni vse odvisno le od razpoloženja spovedanca in spovednika.

TEMELJNA ODLOČITEV:
ne odlašajmo na zadnje dni. Če bi radi spoved opravili v miru, se odločimo za kraj ali čas, ki nam bolj ustreza. Ko smo se resno odločili in nam spoved ni le opravljena dolžnost ali navada, je narejeno skoraj vse. Ostane le še  »izvedba«.

PRIPRAVA:
Vedno začnemo z osebnim pogovorom z Bogom, in ne najprej z brskanjem po spominu. Prosimo ga, naj  vstopi v naše najbolj trdovratne grešne navade.
Potem pomislimo, kaj nas najbolj ovira, kaj zadržuje, ko bi radi šli naprej. Kateri greh nas je od zadnje spovedi držal najbolj zvezane. Vsak človek ima nek trn, ki ga zaboli, zaustavlja... Prav ta trn je milost. Prav ta trn želi Kristus uporabiti, da te še bolj naveže nase, da te globlje spravi v odnos s seboj.
Marsikdo si stvari zapiše. To ninič narobe. »Plonk listki« pri spovedi ne le niso prepovedani, temveč so celo zaželeni: Nekatermi topomaga, nekaterim seveda ne.

BISTVO ZAKRAMENTA SPOVEDI
je v tem, da te Bog prav prek tvojega greha še bolj poveže s seboj. Bistvo zakramenta ni samo v tem, da ti "odstrani" ali "opere" greh. Je veliko več. On želi vstopiti v tvoj greh in v tvoja "prekletstva", ki se ti ponavljajo. Še več: odpuščeni greh postane "hrana" zatvoj odnos z Bogom. Večkrat padaam, večkrat grem po odpuščanje, bolj se lahko spoprijatelim z Bogom.
Če se, nasprotno, trudim sam, sem sicer boljši, vendar lahko vedno bolj daleč od Boga.

VRSTNI RED DUHOVNEGA ŽIVLJENJA:
Prav redna spoved me počasi nauči zelo pomembne izkušnje v duhovnem življenju. Treba se je resno vprašati, kaj je moj cilj: ali to, da sem vedno boljši, celo idealen, ali to, da sem vedno bolj povezan z Bogom? Moje moralno napredovanje je lahko sad odnosa, ne pa najprej sredstvo za moj odnos z Bogom.
Vrstni red je za duhovno življenje zelo pomemben. »Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mt 9,13). »Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno« (Lk 19,10).

SPOVED: Na začetku se glasno pokrižamo. Ohranjajmo lepo navado, značilno za Vipavsko, da se na začetku predstavimo (sem mož, žena, mati, fant, dekle ..., star(a)...
Povemo pribl. čas od zadnje spovedi.
Povemo, kakor smo se pripravili. Če kaj pozabimo, se ne vznemirjamo.
Ko končamo, to nakažemo, da spovednik ve in ne čaka.
Kdor ima težave s sluhom, naj spovednika opozori, da bo bolj pozoren.Zapomnimo si pokoro in zmolimo kesanje, lahko tudi s svojimi besedami, vendar ne le zase, ampak tako, da besede »javno« izgovarjamo.
Ko  duhovnik da odvezo, se tiho pokrižamo.
Najlepši sklep spovedi je, če na duhovnikove besede: »Bog ti je grehe odpustil, pojdi v miru,« odgovorimo: »Bogu hvala.«

POKORA je znamenje, molitev ali dobro delo, da smo se res odločili.
Pred spovedjo je pomembno, da se odločimo in potrudimo. Pri tem smo sami. Po spovedi pa ne ostajamo več le pri sebi, z nami je On.

Narobe je, če po spovedi gledamo samo na to, da bomo čim dlje ostali »čisti«. S tem le kažemo, da je še vedno vsa pozornost na naši človeški volji, na odnos z Njim pa smo pozabili.

Izgubljeni mlajši sin se je vrnil in začel znova zaradi odnosa, ne zaradi vaje ali trdnega sklepa. V sebi je oživil Očetovo ljubezen. Naredimo to tudi mi.

11.12.2011
Spraševanju vesti
To je samo nekaj natresenih vprašanj za pomoč pri spraševanju vesti. Nikakor ne zajemajo celote. Pri tem je bolj kot zunanje merilo pomemben odnos. Vprašanja naj bodo le pomoč in ne šablona!
• Kaj je moj »trn«, kaj me najbolj zadržuje, ko bi v življenju rad šel naprej?
• Kako je z mojo vero? S čim jo hranim? Kaj sem za svojo vero v zadnjih mesecih konkretnega naredil?
• Ali se zanašam samo nase in se imam za nenadomestljivega, ali hočem vse narediti sam?
• Ali je moja molitev pogovor, ali sploh redno molim?
• Sem že odpustil vsem ali še gojim kakšno zamero? Sem odpustil sebi, staršem, drugim?
• Koliko časa zapravim pred televizijo, računalnikom? S čim napolnjujem posodo svojega časa?
• Velko greha se porodi z jezikom. Kako je z mojo besedo, govorjenjem? Sem širil govorice, nisem znal molčati? Sem z besedo ranil ženo (moža), otroka, starše  …?
• Ali je nedeljska maša zame odločitev ali le navada, ki jo morda opravim zaradi drugih ali iz strahu pred slabo vestjo?
• Nikogar še nisem ubil, morda sem ubijal drugače, s posmehovanjem, z besedo, s poželjivostjo, z zlorabljanjem čustev …
• Sem širil nezadovoljstvo, zagrenjenost, sem postal nergač? Sem širil nenehno ukvarjanje s slabostmi drugih?
• Ali spoštujem svoje telo, tempelj Svetega Duha? Se vdajam sprevrženim ponudbam na internetu in televiziji?
• Sem bil nezvest v zakonu, sem morda začel iskati čustveno tolažbo drugje?
• Sem opuščal poslušanje in pogovor s sozakoncem, z otrokom?
• Ali sem navezan na denar, na obleko, sem postal suženj hrane in pijače?
• Znam videti trpljenje bližnjega, njegovo žalost in zapuščenost?
• Ali sem za resnico pripravljen tudi kaj pretrpeti?
• Ali sem pripravljen pomagati tistim, ki so v stiski?
• Znam videti Boga v vsem, kar je lepega in dobrega na svetu?
• Ali sem pogumen kristjan? Ali se sramujem svoje vere? Se v svojem okolju postavim za pravico in poštenost?

Kot zanimivost in spodbuda še vprašanja, ki so jih staršem napisali birmanci (ne naši), tako kot jih sami vidijo:
Ali se vam zdi, da ste otroka dobro pripravili na življenje?
Ali znate sprejeti težave, ali se jim raje izognete?
Ali se v težkih trenutkih vedno obrnete na Boga?
Ste potrpežljivi  in spoštujete otrokovo mnenje in njegove želje?
Ali ste iskreni in zaupljivi do svojih otrok in ostalih ljudi?
Kdaj ste nazadnje skupaj z družino molili in brali odlomke iz Svetega pisma?
Ste dober zgled otroku za reden obisk svete maše?
Ali mislite, da je vaš otrok na pravi poti, da postane samostojen kristjan?
Kdaj ste se zadnjič pogovorili s svojim otrokom?
Ali se resnično kesate svojih grehov? Ali se redno spoveste svojih grehov?
Ali v svojem življenju upoštevate božje zapovedi? Ali redno molite k Bogu?
Ali birmance spodbujate k obiskovanju svete maše? Ali prejemate sveto Rešnje telo?
Ali zvečer redno molite k Jezusu, se mu za kaj zahvalite in ga česa prosite?
Kaj mislite, ali ste nam dobri vzorniki?
Ali res verujete v Boga? Ali bi nas sprejeli, tudi če bi bili drugačni
od drugih otrok?
Ali ste že kdaj pomislili, da vam je žal, da imate otroke?
Ali ste vedno dober zgled svojim otrokom?
Ali spoštujete otrokovo osebnost?