Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

 In Peter ga je potegnil k sebi in ga začel grajati. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in pograjal Petra: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.
Mr 8,32–35

Odlomki Božje besede
na naslednjo nedeljo:
1. berilo: Mdr 2,12.17–20
2. berilo: Jak 3,16 – 4,3
evangelij: Mr 9,30–37

 

 

 

Za menoj

Svetemu škofu Martinu se je nekoč prikazal hudič, ki si je privzel podobo in obleko Kristusa. Začel ga je hvaliti, kako dober in uspešen svetnik je. Toda sveti Martin ga je hitro razkrinkal: »Ti nisi Kristus.« »Kako da ne? Kristus sem, ki te je odrešil in ti hoče dobro.« »Nisi! Lažeš in se pretvarjaš.« »Kako lahko rečeš kaj takega, mar me ne vidiš, da sem res Kristus?«  »Nisi Kristus, ker na tvojem telesu ni ran.« »Motiš se. Mar ne veš, da sem vstal od mrtvih in ran ni več?« »Ravno zato nisi pravi Kristus. Vstali Kristus ima pravo telo in na njegovem telesu so še vedno rane, poveličane rane.« Satan je bil razkrinkan in se je pobral ...

Tako kakor vstalega Kristusa lahko prepoznamo tudi njegovo Cerkev. Cerkev, ki je le duhovna, popolna, brez telesa in brez ran, ni resnična Cerkev. In hudič bi tudi danes rad predstavil tako Cerkev. Edino resnične Cerkve se namreč zares boji. Kajti njegovo telo smo. Krstiti se pa dajo takšni in drugačni. V cerkev hodimo takšni in drugačni.  Vodijo jo takšni in drugačni. A še vedno smo Cerkev, njegovo pravo vstalo telo.

Kristus se je poročil s Cerkvijo in z njo postal eno telo (celo meso), tako kot se mož poroči z ženo in z njo postane eno telo. Na začetku ima o njej svoje predstave, z leti jo lahko vzljubi takšno, kakršna je, polna pomanjkljivosti. Enako je z našo ljubeznijo do Cerkve.

Učenec Peter, vedno poln idej, hoče Kristusa poučiti. Ne more še sprejeti poraza, ki ga je Jezus napovedal. »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« (Mt 16,22). Peter vidi pred seboj človeško popolno Cerkev. Takšno, kakršno želi hudič. Kajti taka Cerkev ne potrebuje Kristusa, lahko deluje sama in kaže svojo popolnost, misleč, da bo s tem kazala na Boga. Takšni kristjani ne hodijo za Kristusom, ampak pred njim. Zato je Jezus tako nerazumljivo odločen: »Poberi se, za menoj, Satan!«

Mar ne sporoča Kristus danes tudi nam enako: »Za menoj!« Ne začni hoditi pred menoj. Tudi danes bi mnogi radi Cerkev po svoji predstavi in meri. Nekateri bi na drugi strani še kar naprej prikrivali njena sprevržena dejanja in jih zanikali: »To se ti nikakor ne sme zgoditi.« In tudi danes nekateri raje odidejo, kot so odšli učenci, kot je najbolj kruto odšel Juda Iškarijot. Kot so odšli zeloti, ker jih je Jezus politično razočaral in ni podprl njihove stranke.

Resnično Cerkev prepoznamo po tem, da ima rane. In samo taka, ranjena – Božja Cerkev – lahko razume človeka, ki je danes potolčen in v stiski. Peter je šele pozneje razumel, da bo Jezusov uspeh zelo drugačen od njegove predstave. In razumel je, da verovati pomeni hoditi za Kristusom.

župnik

 

 

Arhiv oznanil ...

 

Sem temna luč? varljiva luč? Žarnica brez stika. brez toka in tako ne izžarevam svetlobe? Z vsem srcem si prizadevajte, da boste svetla luč.

sv. mati Terezija   vir ...

Povečaj

Navade utelešajo Kristusa

PredogledPriponkaVelikost
Navade-na primer....pdf228.34 KB

Advent 2015 – drobne kšččanske navade

Letos bomo za simbol vzeli stopala. Vabljeni, da na papirnato stopalo, ki bo na voljo v cerkvi, napišete vsaj eno drobno krščansko navado, ki jo želite doma vpeljati ali jo še bolj zavestno živeti (nekaj možnosti za pomoč). Na stopalo napišemo navado s svojimi besedami. Med devetdnevnico jih prinašamo v cerkev na kraj, kjer bodo stale jaslice.

 

 

To so drobne navade, ki pomagajo, da se Jezusovo življenje uteleša v naših vsakdanjih bojih. Ko veliko razmišljamo o muslimanih, se lahko zamislimo, kako oni skrbijo za drobne navade. Mi tega ne delamo zaradi poudarka na zunanjosti, ampak zaradi Boga, ki se je utelesil.

Na primer:

Prostor:
v glavni prostor bomo postavili križ, sveto znamenje;
Sveto pismo bomo dali na polico, k časopisom, daljincu  blagoslovljeno vodo ob vratih, namestili bomo kropilček k vratom spalnice;
Ob svetih časih (advent, post, velika noč) bomo imeli v dnevnem prostoru znamenje;
v spalnico ali umivalnico bom postavil znamenje listek, ki me bo spomnil, da začnem dan z jutranjo molitvijo;
na sveti večer bomo s kadilom in blagoslovljeno vodo blagoslovili prostore doma; 
»hladilnik« bomo lepili listke z »dobrimi novicami« (kaj sem danes dobrega slišal, doživel) …

Fant in dekle:
na zmenku si bova izmenjala blagoslov (križek);
skupaj moliva;
v času skupne hoje bova naredila preprosto zaroko (blagoslov para) …

Mož in žena:
odslej bova namenoma uporabljala trojček papeža Frančiška: besede prosim, hvala, oprosti;
Če dan si bova poslala SMS »Bog naj te varuje.« »S tabo sem« …;
Moža/ženo bom odslej zavestno pričakal/a z majhnim nasmehom;
določila si bova trenutke, ko moliva samo midva brez otrok;
enkrat na leto bova naročila sveto mašo za žive ali pokojne v družini;
zjutraj preden se razideva se blagosloviva s križem na čelo;
k maši bova šla skupaj in se usedla skupaj;
enkrat na mesec si bova vzela »zmenek«, čas samo za naju (vsak mesec eden poskrbi za to) …

Ko bodo otroci začeli odhajati, bova zavestno obnovila navade, ki sva jih imela prej.

Starši in otroci:
preden zarežemo nov hlebec/štruco kruha, naredimo z nožem čezenj znamenje križa;
umestili bomo versko znamenje v otrokovo sobo;
jed bomo blagoslovili vsaj s križem;
pri kupnem obedu odslej kratka molitev (npr. vsak teden drugi dežuren);
molil bom ob majhnem otroku – vsak dan, tudi če ne razume;
brali bomo SP zgodbe in pripovedi z nabožno vsebino;
otroka bomo večkrat pokrižali (zjutraj, zvečer, ob odhodu);
ko bo otrok začel dvomiti in se upirati, bomo mirno vztrajali pri navadah (čeprav brez sile, z odločnostjo);
ob nedeljah ne bomo več delali, kar ni nujno;
Ob prihodih in odhodih se bomo pozdravili;
pogosteje bomo uporabljali slovenske pozdrave »zbogom«, »bogdaj«, »dober dan«;
»sem s tabo« … (seveda z domačim narečjem) …

Zakaj, čemu? ...
Navade niso namenjene temu, da bi vero živeli le »iz navade«, le  »na zunaj«. Nasprotno. Navade nam pomagajo, da svojo vero lažje živimo. Nismo vedno enako spočiti, dobre volje, včasih dvomimo, drugič smo navdušeni, spet drugič se nam upira … V domačem okolju imajo navade globljo razsežnost, ker se dogajajo v okolju ljubezni in sprejetosti. Po drobnih navadah pa se Jezus med nami čisto zares uteleša. Njegovo življenje od znotraj deluje v nas.