Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Tisti čas je bila svatba v Kani Galilejski in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.«
Jn 2, 1-5

 

Odlomki Božje besede na naslednjo nedeljo:
Neh 8,2–10
1 Kor 12,12–30
Lk 1,1–4; 14–21

 

 

 

Nedelja verskega tiska

Središče naše vere je Kristus. Rojeni, križani, vstali, živi Kristus, ki je svojim učencem naročil: Pojdite po vsem svetu in oznanjajte evangelij vsemu stvarstvu!

Krščanstva ni brez občestva, ki veruje v Kristusa, in ne brezoznanjevalcev, ki z besedo in zgledom širijo veselo oznanilo.

K temu smo poklicani vsi krščeni: vse Božje ljudstvo s papežem, škofi, in duhovniki.

Seveda oznanjevalci sejejo v veter, če ni ljudi, ki imajo odprta ušesa in srca. Mednje spadamo tako kristjani, ki želimo svojo vero globlje spoznavati tudi s pomočjo medijev, kakor ljudje, ki (še) niso (ali niso več) kristjani, vendar je Kristusovo oznanilo namenjeno tudi njim.

Pri oznanjevanju se lahko opremo tudi na sredstva družbenega obveščanja: na časopise (npr. Družino), revije (npr. Ognjišče, Naša družina, Božje okolje, Mavrica …), radio (npr. Radio Ognjišče), televizijo (npr. Exodus), spletne portale (npr. Aletheia.si, Biblija.si, Druzina.si, Ognjisce.si, tudi Časnik.si, Domovina.si, Župnija Kamnje … in še na vrsto drugih spletnih dveri in orodij, ki jih – vsaj starejši – bolj slabo poznamo in zato neradi uporabljamo.

Na začetku oznanjevanja so se Jezusovi učenci najprej obračali k svojim bratom – judom. Pavel in Barnaba sta Kristusov nauk prva približala poganom, kar je pomagalo, da se je hitro razširil, se zakoreninil po vsem svetu in slednjič potrkal tudi na naša vrata.

V zadnjih desetletjih narašča število tistih, ki Kristusa ne poznajo ali ga nočejo poznati. Ohladila se je tudi vera mnogih, ki so bili krščeni. Še več: nekoč je bilo mogoče prosto oznanjati po vaseh in trgih, po strehah in celo na Areopagu, kakor pravi Sveto pismo, danes pa predvsem v družinah, pri verouku, v cerkvah in pri – pogrebih.

Drugače je z mediji. Številni, ki danes niso več pripravljeni poslušati Božje besede javno ali v cerkvah, so še vedno odprti za poslušanje na skrivnem: za primerno knjigo, Sveto pismo na spletu, verski portal na računalniškem zaslonu … predvsem pa za prepričljivo vsakdanje  človeško ravnanje in krščansko življenje verujočih.

Mediji imajo lastno govorico, posebno metodo, žal pa tudi lastno ceno. In prav slednja, naročnina, je ena izmed glavnih težav  verskega tiska.

Sicer pa, kaj pomagajo dobri mediji, dobri časopisi, revije, radio, televizija, spletni portali ali spletne dveri, če ni odprtih in odzivnih, lačnih in žejnih bralcev, poslušalcev in gledalcev! Zato se delavci pri sodobnih sredstvih družbenega obveščanja, zlasti verskega, trudijo, da bi bolje pritegnili, glasneje nagovorili, bolje vzgojili in primerno nasitili čim več sedanjih in prihodnjih uporabnikov.

Toda verski časopisi, kakršna sta Družina in Ognjišče, morajo imeti primerne prostore, usposobljene časnikarje in zunanje sodelavce, primerna tehnična sredstva (računalnike, prenosnike ali tablice, vozila za delo na terenu), usposobljene oblikovalce, zanesljivo tiskarno, prevoznike in/ali poštne infrastrukturo, predstavnike v župnijskih uradih ali v zastopnikih za verski tisk – kar vse veliko stane. Čim nižje so njihove naklade, toliko večje so finančne zagate.

Časnikarji so seveda tudi ljudje, družinski očetje in matere, ki živijo od kruha, ki ga ni brez plače. Zato je skrb za pridobivanje novih ali ohranjanje starih naročnikov zelo pomembna za vsak medij. Pri verskem pa tudi za uspeh oznanjevanja.

Nikogar ni mogoče prisiliti k zvestobi, vendar se kristjani zavedamo, da smo vsi na isti barki. Nikogar ni, ki bi nam lahko pomagal – razen nas samih. Od zunaj ni finančne pomoči, od države prav tako ne, politika pa je že 70 let prislovično mačehovska do verskih sredstev obveščanja.

Zato je zvestoba verskemu časopisu, pa naj to hočemo ali ne, tudi oblika solidarnosti in dobrodelnosti. Kajti izpad enega verskega časopisa bi pomenil deset, dvajset, trideset družin brez službe in brez kruha. Zato ostanimo zvesti verskim medijem in pomagajmo iskati novih naročnikov, saj bomo tudi tako pomagali oznanjati evangelij, ki je naša skupna skrb.

Pavel Peter Bratina

 

 

Arhiv oznanil ...

 

 Molite lahko med delom. Delo ne ustavlja molitve, molitev pa ne prekinja dela. Za molitev je potrebno samo, da svoje misli povzdignemo k njemu.

sv. mati Terezija   Vir...

Povečaj

V Oglej, na Barbano in v Štivan

Romarji iz črniške, kamenjske in kriške župnije smo v soboto, 11. oktobra, v lepem številu (s tremi avtobusi) obiskali kraje, ki so kar najtesneje povezani s pokristjanjenjem zahodnega dela slovenskega narodnega ozemlja.
 
Slovenci smo sicer prejeli krščanstvo iz Salzburga in Kocljeve Panonije, mi, Goričani, Kraševci in Tolminci, pa iz Ogleja.
 
Po letu 811 so cesar Karel Veliki, salzburški nadškof Arno in oglejski patriarh Pavlin II. sklenili, da spadajo pod Oglej vsi kraji južno od Drave – praktično torej vse slovensko narodno ozemlje.
 
Romanje seveda ni bilo namenjeno raziskovanju oglejske zgodovine, temveč obujanju spominov na tisto hojo za Kristusom, ki so se je ob oglejskih misijonarjih in benediktinskih menihih naučili naši predniki. Mi pa naj bi za njimi ne zaostajali.
 
Oklenili so se vere ob mogočnih in prepričljivih vzornikih: ob Mariji, sprva češčeni kot Bogorodici, nato kot Vnebovzeti, apostolih in evangelistih (sv. Marku, Peteru in Pavlu) in seveda ob domačih svetnikih (mučencih Mohorju in Fortunatu, Kanciju, Kancijanu, Kancijanili, Krizogonu, Hilariju in TacijanuKromaciju in drugih). Pozneje tudi ob svetem škofu in patriarhu Pavlinu Oglejskem.
 
Spoznavanje in posnemanje teh vzornikov je bila zanje glavna kateheza, saj jim je bilo življenje svetnikov glavna pridiga in odprta knjiga Svetega pisma.
 
Vero so si ti kristjani utrjevali tudi z romanji na Barbano, v Štivan in na Staro goro pri Čedadu; v 12. in 13. stoletju celo v benediktinski središči Možac in Rožac, pod kateri so spadale nekatere naše zgodnje župnije (črniška, braniška, solkanska). 
 
Oglej preseneča z bogastvom kulturne in religiozne dediščine – rimske in krščanske. Nas je zanimala predvsem krščanska. Posebna pozornost je veljala Poponovi baziliki iz 11. stoletja, nato večkrat obnovljeni cerkvi poganov in krstilnici, v kateri smo obnovili krstne obljube, pa tudi velikemu prostoru okoli svetišča, kjer so nekoč stale mogočne palače in cerkveni uradi, danes pa je tam le 73 metrov visok oglejski zvonik.
 
Po maši, ki sta jo v baziliki darovala kapucin br. Vlado Kolenko in župnik Rafko Klemenčič, smo občudovali mozaik iz 4. stoletja, največjo tovrstno umetnino na Zahodu, ki meri kar 720 m2. Razprostira se v glavni in desni stranski ladji ter je razdeljen na deset ornamentalnih polj. Ponuja številne krščanske simbole raznih živali in rastlin, Jezusa, dobrega pastirja, morske prizore, preroka Jona ter emblem evharistične zmage. Tu so razni človeški liki, razvrščeni po rangu, spolu in starosti. Razumevanje celote pa se nam kljub pomoči Biblije in teologije še vedno izmika. 
 
Poleg ladje omenimo še apsido in privzdignjen prezbiterij. Prezbiterij so ob koncu 15. stoletja obnovili lombardski umetniki. Po potresu leta 1348 je bazilika dobila šilaste loke in okrašene kapitele ter imenitno leseno ostrešje. Pod prezbiterijem je kripta z barvitimi freskami bizantinskih umetnikov.
 
V Ogleju je med letoma 370 in 373 živel naše gore list – sv. Hieronim, ki je zbral skupino Bogu vdanih menihov in v oglejskem semenišču preživel nepozabna leta. Z njim so bili med drugimi še Rufin ter skorajšnja oglejska škofa Valerij (+ 379) in Kromacij (+407). 
 
Leta 381 je bila v Ogleju, tedaj nadškofiji z več kot 30 škofijami, pokrajinska sinoda, ki je med drugim razpravljala o ostankih arianizma na Zahodu.
 
Preseljevanja narodov, vdori Hunov in prihod Langobardov so sklenili zlato dobo oglejske nadškofije. Še več. Nadškofje so bežali v Gradež, kjer je nastalo pomožno patriarško središče, od koder se je pozneje naslov patriarha preselil v Benetke. Oglejski patriarhat je papež ukinil leta 1751, na njegovem ozemlju pa sta nastali goriška in videmska nadškofija. Poslej je v Ogleju le še župnija.
 
Gradež in Barbana sta bili naši naslednji romarski postaji. Gradež predvsem kot pristanišče, s katerega smo z ladjo odpotovali na Barbano.
 
Barbana je lepo in staro romarsko središče, kamor še vedno radi romamo Slovenci. Marsikomu ostane še najbolj v spominu vožnja z ladjico, ki romarje pripelje na majhen otok s frančiškanskim samostanom, Marijino romarsko cerkvijo in kapelo prikazovanja.
 
ŠTIVAN, naselje na slovenskem etničnem ozemlju v občini Devin-
Nabrežina, stoji nad sedmerimi izviri reke Timave. Fons Timavi je bil znan že v antični dobi, nam pa je drag predvsem zaradi cerkve sv. Janeza Krstnika in benediktinskega samostana, ki je stal v bližini. 
 
Romarji so prihajali v Štivan od blizu in daleč, celo iz daljne Bolgarije. Nekateri med njimi so se v 4. ali 5. stoletju podpisali v Markov evangelij, v t. i. Štivanskem ali Čedajskem evangelijarju, ki nam je s koroškimi bratovskimi knjigami ohranil kakšnih 1500 slovanskih (in slovenskih imen), iz katerih so po 11. stoletju nastajali tudi prvi slovenski priimki.
 
V Štivanu smo najprej občudovali letos resnično vodnate izvire, nato pa po drugi svetovni vojni obnovljeno svetišče iz 15. stoletja, s temelji iz 5. stol., saj so mozaiki pod nedavno obnovljenim tlakom še iz tistega časa.
 
Sv. Janez Krstnik v Štivanu je eden izmed najstarejših slovenskih krstnih studencev. Zato smo se prav tu zahvali Bogu, da nas je izbral za svoje ljudstvo, nas po duhovnih voditeljih iz Ogleja in Štivana vzgajal in ob vodah slovenskih rek in potokov krstil za svoje, to je božje otroke. Je nadvse primeren kraj za zahvalo prednikom, ki so krščansko vero sprejeli in nam jo tako skrbno posredovali, da v njej še vedno vztrajamo.
 
Naj ostane še naprej naše temeljno življenjsko vodilo, hrana in zdravilo za medsebojno življenje ter plamenica zoper vsakršno temo, tudi večno.
pb