Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je bil Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovoril:  »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.
Mt 28,16–20

Odlomki Božje besede
na praznik SRT:
1. berilo: 2 Mz 24,3–8
2. berilo: Heb 9,11–15
evangelij: Mr 14,12–16.22–26

 

 

 

 

Kaj bo z mano?

 

Mati je pripovedovala: »Z dveletnim sinom sem šla na obisk k stari mami. Ko sva bila tam, je prišel uslužbenec iz trgovine in ji prinesel kosilo. Ko je prijazno pozdravil mojega sina, je še povedal, da ima sam osem otrok. »Osem otrok,« sem vzkliknila. »Svojega sina imam tako rada, da si ne morem zamisliti, da bi to ljubezen delila na osem otrok.«
Mož ji je odgovoril: »Ljubezen se ne deli, se množi!«1 Ljubezen je nekaj posebnega. In samo zato je Sveta Trojica nekaj posebnega. Zato je Bog kakor drugačen vodnjak. Bolj ko iz njega piješ, več vode je v njem.

Toda logika narave in sveta ni taka. Narava se sicer bujna in se širi, vendar se na koncu le bori za obstanek. Tudi človek je iz narave in zato se bojimo.

»Kaj bo z mano?« To vprašanje smo prinesli na svet. Otrok se po rojstvu globoko v sebi nezavedno sprašuje: »Kaj bo z mano?« Sem sam ali je še kdo?« »Bom preživel?« Narava ni dovolj, ljubeča navzočnost očeta in mame ter drugih, torej skupnost ga potegne iz tega spraševanja. To se še globlje zgodi pri krstu.

In kasneje v življenju ostaja ta strah, »kaj bo z menoj«. Ko z zaljubljenostjo na nov način »nekdo drugi« vstopi v naše življenje, se za nekaj časa umakne. In potem se ta v naše telo zapisani naravni »boj za obstanek« ponovno pojavi. V raznih oblikah. In kaj vse odrasli delamo, da bi »preživeli«. Pa si tega ne priznamo. Ali ni fovšija le eden od načinov, kako se borimo za obstanek?

Ko smo bili majhni in ko smo bili zaljubljeni, smo »vedeli«, da potrebujemo drugega. Kako to, da kasneje to pozabimo!? Odgovor je preprost. Zato, ker nismo Bog. Samo Bog se ne boji zase. Ne zato, ker je »car«, ker je sam vsemogočen, vseveden … Ne! Takega Boga smo si zamislili mi. Tudi v mnogih pobožnostih in religijah. In ker se nam je tak bog uprl, smo ga danes naredili za pozitivno energijo. Samo da si »pozitiven«, pa si že O.K. To je grob sodobne družbe in tudi zaraščen grob mnogih kristjanov.

Jezus je pokazal, da Bog ni tak. Toda pokazati in naučiti še ni dovolj. Zato naroči: »Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Človek ne more poznati Boga, dokler ne živi z njim. Tega pa se ne da »natankati« kakor na bencinski postaji. Lahko se le znajdeš v skupnosti treh Oseb, kakor se dojenček kar znajde v družini. In to je krst. Zato se kristjani pokrižamo. Pozitivno energijo lahko natankaš. Ljubezni pa ne moreš.

In če te življenje vedno bolj stiska, je to zate priložnost, da nehaš obiskovati bencinske postaje. Tam ne boš dobil odgovora na mučno vprašanje.

župnik

 

 

 

1 Zgodbe kažejo novo pot, Ognjišče 2018, 97.

Arhiv oznanil ...

Vsak človek je svet zase; vanj lahko stopimo po mostu ljubezni.

Walter Goes  vir...

Povečaj

Bili smo na duhovnih vajah

 

 

POROMALI SMO V MEĐUGORJE 

  Vtisi z duhovnih vaj za zakonce v Međjugorju

Ko pomislim nazaj na teh nekaj dni odklopa od vsakdanevnih obveznosti in skrbi, se ponovno umirim in lahko kratko opišem z besedami: prijetno, umirjeno, ravno dovolj. A vendar zgovorno, polno znamenj in božje bližine. Še nikoli nisem tako dobro razumela hrvaško, pa tudi molitve v slovenščini ni motila prisotnost drugih jezikov. Ob obisku ženske skuposti Cenaccolo, Majčinega sela in skupnosti Ranjenih družin so me najbolj nagovorila pričevanja in me naučila, kaj je zares pomembno v odnosu zakoncev in družine. *V vsakdanjem življenju je potrebno skrbeti, a se ne sekirati, moliti in pustiti Bogu, ker On vedno poskrbi in dela čudeže.* Kljub utrujenosti in glavobolu s potrpežljivostjo prenašati in pomagati bližnjemu, ker se z božjo pomočjo vse zmore.* Ne pogrevati starih zamer in spodrsljajev, saj kot je rekla s. Cornelia: »Što je prošlo, je prošlo!« Križev pot na Križevec je bil poln simbolnih znamenj od visokih kamnov, ki jih je potrebno tudi v življenju premagati, do poti, ki se zravna za 12. postajo, ko Jezus umrje na križu in čaka vstajenja. Ob eni izmed postaj pa me je Bog spomnil na nekaj, na kar sva z možem Janezom petnajst let pozabila. Če človek pozabi, Bog ne pozabi. Spomnil naju je, da je to še kako živo in pomembno za naše življenje. Ob prihodu domov pa so se ob tem datumi in podatki simbolno in čudovito pokrili. Iz srca sva hvaležna Bogu in Materi Mariji za dar vere, za vsa razodetja, znamenja, božje odpuščanje in usmiljenje, za božjo besedo. Hvala vam vsem dragi romarji in prijatelji, s katerimi je bilo romanje prijetno in lepo. Hvala gospodu Rafkotu za njegov trud, vodenje teh duhovnih vaj, za njegov način odkrivanja globin življenja, ki pelje k Gospodu.

Urška in Janez

 

 

»TI SI MOJA LJUBLJENA HČI, NAD TEBOJ IMAM VESELJE.«

Vedno, ko se vračam v  ta sveti kraj, se mi zdi, da se vračam domov. V očetov in mamin objem. Ljubljenost, ki jo občutim, je neizmerna. In v srcu mi odzvanjajo besede, ki so napisane na podobicah Međugorske Marije in sem jih v polnosti občutila šele ob tej vrnitvi iz Međugorja: »Ko bi vedeli kako vas ljubim, bi jokali od sreče.« In vedno, ko sem v Međugorju, jočem; tokrat, 4., sem jokala od sreče. Bilo je veliko znamenj,  gotovo pa se je tokrat vtisnil  v moje srce Križ in  12. postaja Križevega pota…umri svojim pričakovanjem (umri na križu) in izroči svojo dušo v Moje roke, sprejmi  Mojo ljubezen, da boš lahko vzljubila sebe in tako bolj polno ljubila svojega Zorana, najino hči, svoje bližnje in vsakega, ki ga srečaš. Pusti, da te trn zbada, da zakrvaviš, da te prav ta trn vodi  v Nebesa, v naš končni dom. Ja, iz Međugorja se vračam še bolj prepričana, da smo na tej Zemlji samo romarji, da smo rojeni za Nebesa, ki so naš edini, bistveni  cilj. Vera v to mi daje moč za vsakdanje življenje, za prenašanje in sprejemanje sebe, ko si nisem všeč kot žena, mati, hči, sodelavka, prijateljica, soseda,  znanka…, ko kričim po ljubezni  in nisem v taki milosti, kot sem bila v Međugorju.  In hvala Bogu, da  v meni ostaja živ spomin na vse te Božje dotike, ki so se zgodili in se dogajajo na moji življenjski poti. Biseri za globino srca in duha.

Hvala za dar vere, za mojega možeka, za starševstvo,  za občestvo - za vsakega, ki mi je dan na pot.

Posebej hvala za našega pastirja Rafkota.  »Vse kar živi in diha, naj hvali Gospoda.«  

»NAPREJ.«  bi rekla s. Cornelia.  SKUPAJ. V NEBEŠKI JERUZALEM.

Mei  od  Zoran

 

Otroci v Marijini vasi (majčino selo) ...

Zgodba družinskega očeta Arthurja Boyla s festivala mladih ...

Zakaj Medžugorje? Dokumentarni film (Ang) ...