Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Tisti čas je bila svatba v Kani Galilejski in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.«
Jn 2, 1-5

 

Odlomki Božje besede na naslednjo nedeljo:
Neh 8,2–10
1 Kor 12,12–30
Lk 1,1–4; 14–21

 

 

 

Nedelja verskega tiska

Središče naše vere je Kristus. Rojeni, križani, vstali, živi Kristus, ki je svojim učencem naročil: Pojdite po vsem svetu in oznanjajte evangelij vsemu stvarstvu!

Krščanstva ni brez občestva, ki veruje v Kristusa, in ne brezoznanjevalcev, ki z besedo in zgledom širijo veselo oznanilo.

K temu smo poklicani vsi krščeni: vse Božje ljudstvo s papežem, škofi, in duhovniki.

Seveda oznanjevalci sejejo v veter, če ni ljudi, ki imajo odprta ušesa in srca. Mednje spadamo tako kristjani, ki želimo svojo vero globlje spoznavati tudi s pomočjo medijev, kakor ljudje, ki (še) niso (ali niso več) kristjani, vendar je Kristusovo oznanilo namenjeno tudi njim.

Pri oznanjevanju se lahko opremo tudi na sredstva družbenega obveščanja: na časopise (npr. Družino), revije (npr. Ognjišče, Naša družina, Božje okolje, Mavrica …), radio (npr. Radio Ognjišče), televizijo (npr. Exodus), spletne portale (npr. Aletheia.si, Biblija.si, Druzina.si, Ognjisce.si, tudi Časnik.si, Domovina.si, Župnija Kamnje … in še na vrsto drugih spletnih dveri in orodij, ki jih – vsaj starejši – bolj slabo poznamo in zato neradi uporabljamo.

Na začetku oznanjevanja so se Jezusovi učenci najprej obračali k svojim bratom – judom. Pavel in Barnaba sta Kristusov nauk prva približala poganom, kar je pomagalo, da se je hitro razširil, se zakoreninil po vsem svetu in slednjič potrkal tudi na naša vrata.

V zadnjih desetletjih narašča število tistih, ki Kristusa ne poznajo ali ga nočejo poznati. Ohladila se je tudi vera mnogih, ki so bili krščeni. Še več: nekoč je bilo mogoče prosto oznanjati po vaseh in trgih, po strehah in celo na Areopagu, kakor pravi Sveto pismo, danes pa predvsem v družinah, pri verouku, v cerkvah in pri – pogrebih.

Drugače je z mediji. Številni, ki danes niso več pripravljeni poslušati Božje besede javno ali v cerkvah, so še vedno odprti za poslušanje na skrivnem: za primerno knjigo, Sveto pismo na spletu, verski portal na računalniškem zaslonu … predvsem pa za prepričljivo vsakdanje  človeško ravnanje in krščansko življenje verujočih.

Mediji imajo lastno govorico, posebno metodo, žal pa tudi lastno ceno. In prav slednja, naročnina, je ena izmed glavnih težav  verskega tiska.

Sicer pa, kaj pomagajo dobri mediji, dobri časopisi, revije, radio, televizija, spletni portali ali spletne dveri, če ni odprtih in odzivnih, lačnih in žejnih bralcev, poslušalcev in gledalcev! Zato se delavci pri sodobnih sredstvih družbenega obveščanja, zlasti verskega, trudijo, da bi bolje pritegnili, glasneje nagovorili, bolje vzgojili in primerno nasitili čim več sedanjih in prihodnjih uporabnikov.

Toda verski časopisi, kakršna sta Družina in Ognjišče, morajo imeti primerne prostore, usposobljene časnikarje in zunanje sodelavce, primerna tehnična sredstva (računalnike, prenosnike ali tablice, vozila za delo na terenu), usposobljene oblikovalce, zanesljivo tiskarno, prevoznike in/ali poštne infrastrukturo, predstavnike v župnijskih uradih ali v zastopnikih za verski tisk – kar vse veliko stane. Čim nižje so njihove naklade, toliko večje so finančne zagate.

Časnikarji so seveda tudi ljudje, družinski očetje in matere, ki živijo od kruha, ki ga ni brez plače. Zato je skrb za pridobivanje novih ali ohranjanje starih naročnikov zelo pomembna za vsak medij. Pri verskem pa tudi za uspeh oznanjevanja.

Nikogar ni mogoče prisiliti k zvestobi, vendar se kristjani zavedamo, da smo vsi na isti barki. Nikogar ni, ki bi nam lahko pomagal – razen nas samih. Od zunaj ni finančne pomoči, od države prav tako ne, politika pa je že 70 let prislovično mačehovska do verskih sredstev obveščanja.

Zato je zvestoba verskemu časopisu, pa naj to hočemo ali ne, tudi oblika solidarnosti in dobrodelnosti. Kajti izpad enega verskega časopisa bi pomenil deset, dvajset, trideset družin brez službe in brez kruha. Zato ostanimo zvesti verskim medijem in pomagajmo iskati novih naročnikov, saj bomo tudi tako pomagali oznanjati evangelij, ki je naša skupna skrb.

Pavel Peter Bratina

 

 

Arhiv oznanil ...

 

 Molite lahko med delom. Delo ne ustavlja molitve, molitev pa ne prekinja dela. Za molitev je potrebno samo, da svoje misli povzdignemo k njemu.

sv. mati Terezija   Vir...

Povečaj

ŠLI SMO OBISKAT „PERKMANDELCA“

Vsega lepega je enkrat konec. Zato smo v soboto 24. maja pripravili končni izlet za vse otroke iz programa Popoldan na Cesti. Ker program izvajamo na 8 različnih lokacijah (Cesta pri Ajdovščini, Ajdovščina, Kamnje, Pivka, Ilirska Bistrica, Vrhpolje pri Vipavi, v Vipavi in na Slapu pri Vipavi) se je izleta udeležilo 72 otrok, njihovih staršev in prostovoljcev, ki so tekom celega šolskega leta pomagali pri pripravi in izvedbi programa. 

Začeli smo v zgodnjih dopoldanskih urah, ko smo se vsi skupaj dobili na avtobusni postaji v Ajdovščini. Pot smo nadaljevali do Idrije, kjer so nas prijazno sprejeli vodiči pred vhodom v Antonijev rov. Najprej smo si ogledali kratki film, kjer nam je škrat „Perkmandelc“ predstavil zgodovino živega srebra in ostale rude. Po skupinah po 15 udeležencev smo nato odšli v rov. Predstavitev rova je bila za otroke nekaj zelo zanimivega. Skozi zgodovino rudnika smo videli različne vloge rudarjev. Predstavitev je bila zelo doživeto izpeljana, saj so nas ves čas spremljali razni zvočni in svetlobni efekti in seveda trkanje škrata. Za nekatere otroke je bil to malce strašljiv občutek, saj se je marsikateri otrok bal, da bo škrata srečal kje na poti. Po končanem ogledu smo vsi skupaj odšli na ogled naravnega kraškega Divjega jezera. Največje veselje pa so doživeli na kopališču ob Beli, kjer so se skoraj vsi vrgli v ledeno mrzlo Belo, naj poudarim, da nihče od otrok ni imel s sabo ne kopalk, ne brisače. Dan je zelo hitro minil in že je bil čas, da se vrnemo nazaj v dolino. Glede na odzive otrok in njihovih staršev, se jim je izlet zdel zelo zanimiv in poln novih doživetij. Mi pa smo se oddahnili, da je dan minil brez zapletov, za kar smo se vsi skupaj zahvalili našemu edinemu Vodji, ki nam je pomagal, da smo se srečno in varno pripeljali nazaj domov.

Ob tej priliki bi se rada zahvalila našim zvestim donatorjem, ki nam vsako leto pomagajo pri pripravi izleta. To sta Fructal iz Ajdovščine in pekarna Brumat iz Nove Gorice. Hvala za vašo nesebično pomoč.

Verjamemo, da bomo z enakim veseljem in enakim zadovoljstvom izpeljali tudi poletni tabor v Soči, ki je pred nami. V dobro otrok in v zadovoljstvo njihovim staršem se bomo tudi naprej trudili, da otrokom omogočimo lepo otroštvo brez skrbi in polno lepih doživetij.

Veliko lepega nas še čaka ...

Tatjana Rupnik