Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je bil Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovoril:  »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.
Mt 28,16–20

Odlomki Božje besede
na praznik SRT:
1. berilo: 2 Mz 24,3–8
2. berilo: Heb 9,11–15
evangelij: Mr 14,12–16.22–26

 

 

 

 

Kaj bo z mano?

 

Mati je pripovedovala: »Z dveletnim sinom sem šla na obisk k stari mami. Ko sva bila tam, je prišel uslužbenec iz trgovine in ji prinesel kosilo. Ko je prijazno pozdravil mojega sina, je še povedal, da ima sam osem otrok. »Osem otrok,« sem vzkliknila. »Svojega sina imam tako rada, da si ne morem zamisliti, da bi to ljubezen delila na osem otrok.«
Mož ji je odgovoril: »Ljubezen se ne deli, se množi!«1 Ljubezen je nekaj posebnega. In samo zato je Sveta Trojica nekaj posebnega. Zato je Bog kakor drugačen vodnjak. Bolj ko iz njega piješ, več vode je v njem.

Toda logika narave in sveta ni taka. Narava se sicer bujna in se širi, vendar se na koncu le bori za obstanek. Tudi človek je iz narave in zato se bojimo.

»Kaj bo z mano?« To vprašanje smo prinesli na svet. Otrok se po rojstvu globoko v sebi nezavedno sprašuje: »Kaj bo z mano?« Sem sam ali je še kdo?« »Bom preživel?« Narava ni dovolj, ljubeča navzočnost očeta in mame ter drugih, torej skupnost ga potegne iz tega spraševanja. To se še globlje zgodi pri krstu.

In kasneje v življenju ostaja ta strah, »kaj bo z menoj«. Ko z zaljubljenostjo na nov način »nekdo drugi« vstopi v naše življenje, se za nekaj časa umakne. In potem se ta v naše telo zapisani naravni »boj za obstanek« ponovno pojavi. V raznih oblikah. In kaj vse odrasli delamo, da bi »preživeli«. Pa si tega ne priznamo. Ali ni fovšija le eden od načinov, kako se borimo za obstanek?

Ko smo bili majhni in ko smo bili zaljubljeni, smo »vedeli«, da potrebujemo drugega. Kako to, da kasneje to pozabimo!? Odgovor je preprost. Zato, ker nismo Bog. Samo Bog se ne boji zase. Ne zato, ker je »car«, ker je sam vsemogočen, vseveden … Ne! Takega Boga smo si zamislili mi. Tudi v mnogih pobožnostih in religijah. In ker se nam je tak bog uprl, smo ga danes naredili za pozitivno energijo. Samo da si »pozitiven«, pa si že O.K. To je grob sodobne družbe in tudi zaraščen grob mnogih kristjanov.

Jezus je pokazal, da Bog ni tak. Toda pokazati in naučiti še ni dovolj. Zato naroči: »Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Človek ne more poznati Boga, dokler ne živi z njim. Tega pa se ne da »natankati« kakor na bencinski postaji. Lahko se le znajdeš v skupnosti treh Oseb, kakor se dojenček kar znajde v družini. In to je krst. Zato se kristjani pokrižamo. Pozitivno energijo lahko natankaš. Ljubezni pa ne moreš.

In če te življenje vedno bolj stiska, je to zate priložnost, da nehaš obiskovati bencinske postaje. Tam ne boš dobil odgovora na mučno vprašanje.

župnik

 

 

 

1 Zgodbe kažejo novo pot, Ognjišče 2018, 97.

Arhiv oznanil ...

Vsak človek je svet zase; vanj lahko stopimo po mostu ljubezni.

Walter Goes  vir...

Povečaj

božična devetdnevnica

 

 

 

Devetdnevnica pred božičem

začetek v petek 16. decembra

 

 

PRVI DAN,
petek, 16. decembra,
Rodovnik, Bog lahko vstopi tudi v (mojo) preteklost ...

Devetdnevnico vedno začenjamo z rodovnikom Jezusa Kristusa (se sicer bere na začetku osemdnevnice 17. decembra).
Za duhovno življenje zelo pomembno sporočilo. Bog je postal človek v konkretni "žlahti", sprejel je človeške gene konkretnih rodov. Naša preteklost nas zaznamuje. Zaznamujejo me življenja mojih mnogih prednikov. Zaznamuje me moje preteklo življenje z drugimi.
Zgodovine ne morem(o) zavrteti nazaj. Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Bog je dopustil, da se je tudi svetovna zgodovina zgodila, kot se je. Ni je popravljal, ni jo brisal. Bog je dopustil tudi mojo osebno zgodovino. Le ljubezen razume, da je Bog rajši sam vstopil v to podrto zgodbo. Naredil jo je za del sebe. S tem tudi izgubljeno ni več izgubljeno.

Le ljubezen razume, kako lahko Bog vstopi tudi v mojo preteklost, čeprav se ta ne da spremeniti. Ko svojo preteklost dokončno sprejemem, takrat zadiham, začnem zares živeti. Bog vstopa v vso bolečo ranjenost našega rodu, zato je božič povezan z bolečino in lepoto hkrati.
župnik

"Po preizkušnjah Bog naveže nase duše, ki so mu posebej ljube."
sv. Pij iz Pietrelcine

 

DRUGI DAN,
sobota, 17. decembra,
rodovnik, Bog ni "samo malo" človek

Danes beremo Jezusov rodovnik, kot ga je zapisal evangelist Matej. Na začetku evangelija je poudaril, da je Jezus pravi človek. Jezus ni samo malo človek. Ni samo na zunaj človek. Tudi si ni samo sposodil telo za tistih nekaj let življenja na zemlji. On je postal človek enkrat za vselej. Bog je po Sinu vstopil v svet, ki ga je sam po njem ustvaril.
S tem se je Bog vezal, omejil. Njegovo življenje je postalo "odvisno" od našega, da bi naše ponovno postalo "odvisno" od njegovega.
Vendar ne gre za odvisnost, temveč za še večjo svobodo. Samo ljubezen lahko to razume. Kako pomembno je, da na začetku molitve vedno pridem pred njega tak, kot sem. Ne začenjaj molitve najprej s tem
, kakšen bi rad bil.
Bog se je privadil živeti na človeški način, da bi se človek privadil živeti na Božji način (sv. Irenej Lyonski; logotip minulega leta usmiljenja). Človek bi rad živel sam, neodvisno. Vendar smo vezani na naše gene, na kulturo, okolje, v katerem smo se rodili. To je moj in tvoj rodovnik. Veruješ, da lahko Jezus dokončno sprejme in uporabi tvoje življenje z vso preteklostjo vred?
župnik

"Ker se je Bog daroval za nas in je pripravljen dati nič manj kot samega sebe, ali se mu bomoodzvali samo z delcem sebe? Odpovejmo se svojemu jazu in tako pripravimo Boga do tega, da živi za nas. Zatorej mu moramo dovoliti, da si osvoji naše duše, če ga hočemo imeti v sebi."
sv. mati Terezija

 

TRETJI DAN,
nedelja, 18. decembra,
Nekdo te pošilja

Danes beremo poročilo o napovedi Jezusovega rojstva po Mateju. Kako je sveti Jožef vstopal v to zgodbo? V njegovem odnosu do bodoče žene se kaže tudi njegov odnos do Boga. Marije ni obsojal, čeprav je bil v stiski. V stiski se pokaže naša narava. Da bi rešili sebe, lahko začnemo obsojati druge.
Jožef ni vedel, ni razumel, vendar je bil poslan. Ni iskal sam. Kako pomembno je v stiski slišati pravi glas. Jožef ga je slišal. In ta glas ga je poslal, naj gre naprej. In znamenja so mu lahko začela govoriti. Ko iščeš sam, ne vidiš, ko te nekdo pošilja, najdeš. Na koncu vsake maše nas bogoslužje spomni: "Ite missa est." "Pojdite v miru" = Poslani ste. Ne greste v življenje sami, nekdo vas sedaj pošilja.
župnik

"Vodi me, dobrotna blaga luč, v temi, ki me obdaja, vodi me. (...) Ne prosim, da v širne bi zrl daljave, naj vidim pred seboj le za korak."
bl. John Henry Newman

 

ČETRTI DAN,
ponedeljek, 19. decembra,
Zaharijev dar govora – duhovno življenje ni dosežek, duhovno življenje sprejemaš, ko si v komunikaciji z Bogom (Marijina pot).

Oče in mati Janeza krstnika beremo na četrti dan – sta "živela brez graje po vseh Gospodovih zapovedih in zakonih," in vendar nista mogla imeti otrok. Taki pari so bili v Božjih načrtih zelo pomembni. Življenje torej ni sad popolnega izpolnjevanja vseh zapovedi.
Na koliko načinov je Bog moral vedno znova spomiti človeka, da življenje daje Bog, ne človek.  Greh je v tem, da bi si življenje radi zagotovili (tudi z duhovnimi treningi) in ga ne sprejemali.

Četrti dan v bogoslužju beremo, kako Bog po starših Janeza Krstnika pokaže, kdo bo odrešenik. Prišel bo, da nam bo dal življenje na drugačen način. Ne več po prizadevanju za popolnost in brezgrajnost. Logika bo povsem obrnjena: Popolnost bo postala posledica življenja in ne več obratno.

Za naše duhovno življenje je to zelo pomembno. Spraševanje o tem, koliko sem že napredoval v duhovnem življenju, koliko sem boljši, koliko sem sebe z duhovnimi vajami že izpopolnil, kaže, da sem v logiki posameznika, ki še vedno hoče rešiti sebe.
Zaharija ni mogel govoriti, ker je bil v tej logiki. In zato ni mogel verjeti besedam angela (Marija mu lahko verjame, četudi še ne razume). Sposobost, da govoriš (Zaharija), pomeni, da si sposoben biti v komunikaciji. Božje življenje je sad odnosa, sad kominikacije z Bogom in z drugimi.  Radi bi imeli življenje, vendar se nam upira, da bi živeli v nenehni izmenjavi (govoru) z Bogom. Rajši bi dosegli neko "stanje". To se dogaja tudi v odnosu med možem in ženo in v drugih vsakdanjih odnosih. Radi bi rešili sebe ob drugem. Posledica je, da "onemimo", imamo "tihe dneve" ...

Zaharija tudi zaključuje starozavezno duhovništvo. Samo eden duhovnik je lahko vstopil v posvečene prostore. Končuje se religioznni način, ko človek daruje Bogu, da bi vzdrževal življenje. Začenja se doba vere, ko bo Bog daroval sebe. Duhovniki bodo le v službi tega novega in edinega duhovnika Jezusa Kristusa. Samo on bo lahko vstopil v svetišče Boga Očeta (prim. pismo Hebrejcem) in s seboj tja pripeljal tudi človeka, da bi končno v tem svetišču odnosov našel življenje.
župnik

"Pustimo Jezusu, da v tišini naših src moli k Očetu. Če ne moremo govoriti, bo govoril on. Če ne moremo moliti, bo molil on. Zato mu darujmo svojo nezmožnost in ničnost."
sv. mati Terezija

 

PETI DAN,
torek, 20. decembra,
Vera: Izpustiti iz rok, dovoliti ...

"Naj se zgodi..." Naj bo kar koli, čeprav sedaj ne bo več po moje ..." Kako težko je izreči kaj takega. Kako težko je včasih izpustiti stvari iz rok. In vendar se tolikokrat ravno potem ko smo izpustili stvari čisto drugače obrnejo.
"Izprosi si znamenje od Gospoda," je Bog rekel Ahazu. Ta pa: "Ne bom prosil, ne bom skušal Gospoda." Tako rad bi, da bi bilo po moje. Lažje je Boga vztrajno prositi, da bi se nekaj zgodilo, zanimivo, težje je dopustiti, da nekaj ne bi bilo po naše. Lažje je imeti v lasti pred seboj jasno pot, kot pa se dati voditi znamenjem.
Danes gledamo Marijo, ki je izrekla njen "naj se zgodi". To so vrata, skozi katera Bog vstopa v naš svet. To je tisti "amen", ki ga damo na koncu naših molitev. To je čista vera. Marija odpre čisto novo poglavje (podobno kot Abraham v SZ), poglavje vere. Jezus v evangelijih skoraj vsem ozdravljenim reče: "Tvoja vera te je rešila." Vera je v tem, da Boga zares sprejmem (mu dovolim) v svoje življenje in s tem tvegam ...

župnik

"Tudi kadar se počutim kakor ladja brez kompasa, se mu moram popolnoma izročiti. Ne smem poskušati, da bi nadzorovala Božja dejanja. Ne smem si želeti jasne zaznave o svoji hoji ob poti, niti natančnega poznavanja mesta, kjer sem na poti svetosti."
sv. mati Terezija

 

ŠESTI DAN,
sreda, 21. decembra,
Pustiti doma

Treba je oditi. "Doma" bo vedno ostalo nekaj nepospravljeno, nekaj nedokončano. Dve vrsti ljudi sta: eni hočejo vse urediti, vse izpopolniti, dokončati in potem si bodo šele dovolili, da bodo šli na pot. Drugi slišijo klic in se kar odpravijo. Dovolijo si slabe občutke, slabo vest in morebitno slabo mnenje drugih ljudi.
Kadar starši ne zmorejo notranje izpustiti, blagosloviti in poslati svojih otrok, bodo ti kasneje nosili s seboj neopriljemljiv občutek, da je treba doma še nekaj rešiti, urediti. Otroci niso nikoli dolžni skrbeti za čustva svojih staršev. Podobno je z našo vero, podobno je v življenju z Bogom.
Marija pusti vse in gre. Jezusovi učenci bodo kasneje tudi pustili mreže, družino in odšli. Odkar smo bili izgnani iz raja (in dobro, da nas je Bog od tam izgnal, ker še vedno hočemo nazaj), smo postavljeni na pot. Duhovno življenje ni stanje ampak pot. Tudi advent je pot. Tudi ob božiču so vsi na poti (iz Nazareta v Betlehem, potem v Egipt, pastirji, trije modri ...).

Pred božičem se tudi danes učimo stvari puščati "doma" in iti s pomankljivo prtljago naprej. "Pustiti doma" vse tisto, kar smo si zadali za advent, pa nam ni uspelo, pustiti doma predstave in pričakovanja, pustiti doma slabo vest, kako bodo razumeli drugi ...
Marija nas uči živeti vero brez prtljage. Kdor ljubi, mu ni težko pustiti vse in iti za hrepenenjem srca (nevesta v Visoki pesmi, ki jo lahko beremo šesti dan). Kdor se je navadil živeti z Bogom, nima nikoli trdnih tal pod seboj. In to je veselje. To je Marijino veselje.
Bog želi tudi tebe pripeljati do takega veselja, ko si že marsikaj dosegel, vendar se na to več ne navezuješ. Marija ni navezana na svoj duhovni napredek. Živi iz tega, kar ji Bog govori v srcu. Tudi ti se lahko učiš živeti iz tega, k čemur te Bog kliče v srcu in po ljudeh. Duhovno vesel je tisti, ki je odvrgel odvečno prtljago.
župnik

"Veselje se javlja v očeh; javlja se, ko govorimo in hodimo. Ne moremo ga zapirati v svojo notranjost. Deluje navzven. Ko bodo ljudje v vašihočeh našli to nenehno srečo, bodo razumeli, da so ljubljeni Božji otroci. Predstavljajte si sestro, ki gre v najrevnejše predele z žalostnim obrazom in negotovim korakom. Kaj bo s svojo prisotnostjo lahko dala tistim ljudem? Le še večjo potrtost."
sv. mati Terezija

 

 

SEDMI DAN,
četrtek, 22. decembra,
Bog me potrebuje

Bog te potrebuje. Potrebuje te zaradi drugih, da po tebi pride mednje. Povsem drugače je, ko ljudje zaznajo Božje delo v tebi, kot pa da zaznajo tvojo neoporečnost.
Ne boj se biti grešen in nestanoviten. To te lahko popelje bliže Bogu, kot si misliš. Bog te ne gleda, koliko si izpopolnjen. Zanj je pomembno, koliko se daš na razpolago. Potrebuje tvojo učljivost, da te lahko vključi v svoje načrte. "V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil" Mt 25,33.
To je spet Marijina pot. Veseli se, ker Bog deluje v njej. Ni lepšega, kot odkritje, da Bog deluje preko tebe, tudi ko tega ne veš. Bog nas potrebuje.
Filozofska podoba Boga govori o tem, da nas Bog ne potrebuje, da mu nič ne dodamo, da le mi potrebujemo njega. Če bi bil Bog tak, potem je res težko razumeti, da dopišča grozljivo trpljenje nedolžnih. Marija pa že odkriva neko drugačno, resnično podobo. Bog se nam je v božični in velikonočni skrivnosti dal v roke.
Sedmi dan devetdnevnice se lahko učimo biti bilj pozorni na Božje delo v nas. Na to, da drugi zapazijo Boga na delu v meni. Ne morem postati Božje delo, če se stalno trudim, da bi predvsem izpopolnil sebe. "Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne."
župnik

"Materialno in duhovno bogastvo nas lahko zaduši, če ga ne uporabljamo na pravi način. Ostanite 'prazni' v največji možni meri, da vas lahko Bog napolni. Tudi Bog ne more ničesar položiti tja, kjer je že vse polno. Bog se nam ne vsiljuje. Vi boste napolnili svet z ljubeznijo, ki ste jo prejeli od njega."
sv. mati Terezija
 

 

OSMI DAN,
petek, 23. decembra,
Križu se ne izogneš, lahko pa postane pot (prehod)

Ime Janez (Johanan) v hebrejščini pomeni Bog je milostljiv. Ime Zaharija pomeni Bog se je spomnil. Elizabeta in Zaharija sta neko ustaljeno tradicijo z imeni simbolično prekinila. Zaharija je šel skozi dobo trpljenja in in izšel drugačen. To sta naredila po Božjem posegu v templju. Angel (= tisti, ki ga nekdo pošilja) Gabrijel pomeni Bog je močan ali Bog je moja moč. "Močni Bog bo njegovo ime," prepevamo vsak dan v povabilu devetdnevnice. Tako so ga napovedali (tudi v današnjem SZ odlomku) in tako so si tudi predstavljali. Bog bo končno pokazal svojo moč. Tako si tudi mi predstavljamo.

Bog se je spomnil, vendar bo milostljiv. Njegova moč je v tem, da trpljenje iz usode spremeni v pot. To je moč križa. Bog je torej močan, ker ne bo več uporabil zunanje moči, prisile, discipline, dokazovanja ...
Kdaj si ti močan? Kadar zaloputnemo z vrati, kadar kričimo na drugega (ali pa kričimo na samega sebe), razodevamo svojo nemoč. Ko si "milostljiv", ne pomeni, da si popustljiv. Pomeni, da zmoreš biti v resnici močan, da že zmoreš preustvarjati. To zmoreš z Bogom.  "Zakaj on je kakor livarjev ogenj, kakor lug pralcev. Sedel bo kakor topilec in čistilec srebra." On v tvoje življenje vtisne znamenje križa. Križ edini zmore trpljenje spremeniti v še večjo ljubezen. Križ nikoli ne sme postati tvoj cilj. Križ je namenjen za pot. Namenjen je bil za obsodbo, v Jezusu (evharistiji) je postal prehod.
Tvoje življenje bo lahko postalo neverjetna "hidroelektrarna". Mnoge pritiske, ki se nabirajo za tvojim jezom, spreminja v električni tok, v uporabno moč. Na evharističnem oltarju tako Jezus ni več sam, tam se združuje trpljenje mnogih ljudi. To je neverjetna moč. V evharistiji se dogaja pretvorba, mnogi pritiski postanejo hrana za življenje.
župnik

"Brez njega ne moremo nič. S trpljenjem ubogih se srečujemo na oltarju. V Jezusu vidimo, da trpljenje lahko postane sredstvo večje ljubezni in večje velikodušnosti."
sv. mati Terezija

 

DEVETI DAN,
sobota, 24. decembra,
Uči se prav gledati svojo prihodnost

Po mnogih podobah SZ prerokov beremo zadnji dan devetdnevnice iz Druge Samuelove knjige že povsem osebno in konkretno napoved. Beremo o Davidu. Bog mu pove, da si bo Bog sam sezidal hišo v njegovem rodu. David je hrepenel po tem da bi zgradil tempelj. Da bi Bog končno dostojno bival med ljudmi. »Glej, jaz stanujem v cedrovi palači, skrinja božja pa prebiva pod šotorskimi preprogami.«
David si ni mogel predstavljati, na kakšen način bosta "hiša in tvoje kraljestvo obstala pred teboj na veke." Gotovo bi si tudi mi predstavljali, da bo to močno kraljestvo na zemlji. Tempelj pa bo zagotovilo varnosti in stalnosti tega kraljestva. Toda hiša, ki jo bo Bog sezidal bo Kristusovo telo.

Zadnji dan, dan pred svetim večerom, lahko občudujemo in se zamislimo nad to neverjetno Božjo zamislijo: Bog je vstopil v svet, ki ga je sam ustvaril. Ustvaril je človeško naravo, potem pa šel živet v njo. Zato danes pomisli, s kakšno podobo o prihodnosti živiš.
Če smo se prvi dan čudili, kako more Bog prevzeti in uporabiti našo preteklost, se zadnji dan čudimo, kako nam je pripravil prihodnost. Zaharija v hvalnici (ki jo v brevirju molimo vsako jutro) opeva to prihodnost. Vsak človek, ki gradi hišo, jo gradi za prihodnost. Gradi jo, da bo v njej živel. Predstavljamo si, da se bo z lastnim stanovanjem tudi vse drugo nekako uredilo. S tem razodevano, da hrepenimo po še drugačni prihodnosti.

Večno življenje ni utvara, ni projekcija naših sanj in predstav. Hrepenenje po njem je Bog že začetku zapisal v našo naravo. Toda za nas je nedosegljivo. Bog sam je začel graditi stanovanje za nas s tem, da se je utelesil. Nova hiša, tempelj na zemlji bo njegovo telo. Nebesa niso več nekje zunaj. Nebesa za nas so zgrajena z našega "gradbenega materiala", vendar ne več le s človeškimi rokami.
Glej torej nocoj to neboglejno majhno, komaj rojeno telo. Obdaja ga toplina človeških odnosov. Glej v njem svoja nebesa. V tem telesu (hiši) boš večno živel. To je resnični pomen božiča. Uči se prav gledti svojo prihodnost.
župnik

Ali bo Kristus našel toplo srce, ko bo prišel? Zaznamujte adventni čas s tem, da ljubite druge in jim služite z Božjo ljubeznijo in zavztostjo.
sv. mati Terezija

 

* * *

ZAKAJ JE DEVETDNEVNICA TAKO POMEMBNA?

  • Potegne nas IZ VRETNJA OKOLI SEBE. Človek se v duhovnem življenju (zlasti danes) lahko ujame v zanko, da bi se le sam s svojimi lastnimi adventnimi vajami duhovno pripravljal na praznik. Devetnevnica je bogolužje vse Cerkve. Potegnjen sem v "dihanje" celotnega telesa. Bogoslužje me rešuje "posamičnosti".
     
  • ČAS IN PROSTOR. Bogu dam čas (ki ga nimam dovolj), da bi mi lahko on podarlil drugačni čas. Z devetdnevnico pletemo duhovni čas in duhovni prostor. "Duhovno" pa ni nekje zunaj. Ko grem k devetdnevnici in pustum (žrtvujem) vse drugo, pustim, da Bog sam preko bogoslužja naredi most do mojega "čisto navadnega" življenja od jutra naprej. Duhovni prostor je moj vsakdanji prostor, ki je poduhovljen, in moj vsakdanji čas, ki je poduhovljen.
     
  • BOG JE POSTAL ČLOVEK in ne obratno. Kljub dobri volji nam pred božičem zmanjka časa in zmožnosti, da bi tudi v duhovni pripravi naredili vse, kar smo želeli. To je tudi dobro, saj nas lahko obvaruje pred skušnjavo, da bi mi prišli do Boga. Ko pustim vse in se utrujen samo prepustim molitvi, petju, starodavnemu bogoslužju, dovolim, da se Bog spusti vame, še posebej v mojo nepopolnost. Bog postaja človeški v meni, da bi me poduhovil, da bi me pobožil. Božja popolnost je drugačna.

KAKO JE SESTAVLJENA?

Bogoslužje vsebuje povabilo z odpevi (najlepše, če se poje), psalm, odlomek Božje besede, Pesem "Glasovi angelski ..." Marijina hvalnica "Moja duša ..." z "o odpevom" za vsak dan.

Bogoslužje teče za vso cerkev, kjer koli smo, smo pridružei veliki skupnosti, ki se skupaj pripravlja,da sprejme božično skrivnost. V skupnosti se mi veliko prej odkrijejo skrivnosti, ki bi jih rad razumel sam s svojim majhnim življenjem.