Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Heród četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Iturěje in Trahonítide ter Lizánija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. Prehodil je vso jórdansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov.
Lk 3.1–3

Odlomki Božje besede
na tretjo adventno nedeljo
1. berilo: Sof 3,14–18a
2. berilo: Flp 4,4–7
evangelij: Lk 3,10–18

 

 

 

 

Ko vse govori proti

Neki kralj je moral malo pred svojo poroko nenadno odpotovati. Minevali so dnevi in tedni in leta, a glasu o njem ni bilo. Zaročenka ga je čakala. Ni izgubila upanja. Nekatere prijateljice so ji s hlinjenim sočutjem govorile: »Nesrečnica. Kaže, da je tvoj dragi nate popolnoma pozabil.« Besede so jo bolele in večkrat se je potem v samoti zjokala.

Po enem takih težkih dni je šla spet brat njegovo zadnje pismo. V njem ji je obljubil, da ji bo vedno ostal zvest. Besede so pomirile njeno srce in njen duh je ostal spokojen. Odločila se je in potrpežljivo čakala. Čez leta se je kralj res vrnil. Začudeno je vprašal bodočo ženo: »Kako je mogoče, da si mi tako dolgo ostala zvesta?« »Kralj moj,« mu reče, »imela sem tvoje pismo in verjela sem ti.«

Lepa pravljica pač, porečete. In vendar je to zgodba življenja med nami. Nekateri so življenje raje vzeli v svoje roke in si začeli graditi bolj zanesljivo kraljestvo, čemu bi izgubljali čas …

Z vero je podobno, kot je z ljubeznijo med možem in ženo. Hočem imeti vsaj nekaj od svojega življenja, ko me že zaveza z njim ali njo več ne izpolnjuje. Nekateri pa na sebi doživljajo boleče opazke, hlinjene izraze vernosti, tudi jok, pomisleke in razočaranja. Vendar gredo še enkrat prebrat pismo. In njegova beseda se dotakne srca in duh najde drugačen mir. Upanje se začenja porajati, ne veš, kako, in prav, ko ti vse okoli tebe govori proti. To ni mir, ki te pusti na kavču. To je mir, ki te spravi na pot. Vera je pot!

Znova te vabim na pot. Ne išči več takojšnjih rešitev. To je smisel adventa. Ne delaj več načrtov, kakšen želiš postati in se spremeniti za letošnje praznike niti za čas po misijonu. Pusti, da se ljubezen prečiščuje. Pusti, da te Gospod preseneti. Ne veš, zakaj je moral oditi za toliko časa. Ne veš, zakaj te je pustil čakati. Toda napisal ti je pismo.

Zanimivo je, kako evangelist ob nastopu Janeza Krstnika našteva najprej nekatere oblastnike, vplivneže, velike duhovnike. Ti so raje vzeli življenje v svoje roke. K Jordanu pa prihajajo tisti, ki se jim zdi, kakor da se jim življenje ni uresničilo. Zdi se jim, kakor da svet obvladujejo drugi. Toda pripravljeni so stopiti na pot. Zato se Kristus ni pojavil na televiziji, na javnih soočenjih, na univerzah, niti v templju. Jezus začenja pot med tistimi, ki niso nehali ljubiti in upati. Naj te ne zapelje navidezna moč okolice. Zdi se, kot da ima moč. Toda življenja ne more dati. Vendar sredi puščave teče Jordan, tam je življenje, tam je glas vpijočega v puščavi. Zato se ne boj, če ni vse tako, kot si pričakoval. Pojdi še enkrat brat pismo.

župnik

 

 

Arhiv oznanil ...

 

 Med seboj se morate pozdravljati, ker ste živi templji božji. Če pozdravljamo zidane kapele, kipe in svete podobe, zakaj bi se med seboj ne pozdravljali?

sv. Vincencij Pavelski   Vir ...

Povečaj

opombe za sodelovanje pri bogoslužju

 

Nekaj pripomb za lepše sodlovanje pri bogoslužju

Naj nam nekaj sprotnih napotkov v pisnih oznanilih pomaga, da bomo še bolje in lepše sodelovali pri bogoslužju.
Morda bomo odpravili tudi kakšno nejasnost. Že vnaprej povabljeni, da sporočite svoja čim bolj konkretna vprašanja. Tako bo tudi ta začasna rubrika zanimivejša in še bolj vaša.

25. 11. 2012

sodelovanje pri bogoslužju (nadaljevanje)
DODATNO SODELOVANJE, TELO DUŠA, DUH
Čemu?
Ponovno poudarjam, da bi prav razumeli sodelovanje vernikov pri bogoslužju. Vsak, ki je pripravljen sprejeti, da nekaj pove, prebere, prinese ..., se s tem izpostavi, tega ne dela zato, da bi se kazal ali ponašal, vsak se bolj varno počuti v klopi. Zato je to sodelovanje za marsikoga tudi žrtev.
Dodatki niso del, ampak služijo
Sveta maša sama ne prenese posebnih dodatkov. Za celostno doživljanje in sodelovanje seveda največ pomagate z glasbo in petjem, ki je del bogoslužja.
Dodatno sodelovanje je nekakšno nasilje nad samim bogoslužjem, vendar »tvegamo« dodatke s posebnim namenom. Ko ste povabljeni k sodelovanju iz različnih skupin in stanov, s tem samo na simbolični ravni pomagate vsem nam, da bi bili pri sami maši tudi s telesom, dušo in duhom bolj »zraven«. Zakaj pri tem še posebej spodbujamo vas, starše? Prav ob vas lahko vsi začutimo, da vera in bogoslužje ni nekaj samo otroškega. Odrasli smo tisti, ki lahko otrokom ne le govorimo, ampak predvsem kažemo na Boga. Otroško sodelovanje ima prav poseben namen. Ko otrok v cerkvi kaj prinese, pokaže ali prebere, je to nekaj povsem drugega kot na primer pri šolski prireditvi ali predstavi.

18. 11. 2012
Petje in molitev, kdaj, kaj, kako?
V letu vere se bomo skušali vzgajati za globlje sodelovanje pri bogoslužju s konkretnimi opozorili in napotki, v načrtu je tudi sprotna preprosta razlaga svete maše.

PETJE IN MOLITEV
Najbolj splošno velja za veliko večino slovenskih župnij, da v cerkvi molimo prehitro, pojemo pa prepočasi. Pri ljudskem petju določa hitrost tisti (tista), ki s petjem začne, potem pa vsak lahko poskrbi, da ne začnemo »vleči«.
Pri molitvi nekateri zelo motijo bogoslužje s tem, da še vedno molijo »glasno zasebno«. Tudi ko želimo molitev pospešiti ali zavirati, tega ne delajmo na silo. Molitev pri bogoslužju ima moč, ker je vključena v živi organizem. Ne molimo sami, le vključimo se v »zbor« celotnega Kristusovega telesa.

PO OBHAJILU
K zbranosti veliko bolj prispeva petje in tišina kot nasilno dodajanje glasnih molitev v sveto mašo. Če vas je med tednom v cerkvi manj in je zato s pesmijo težko vztrajati čez celo obhajilo, predlagam, da se obhajilo začne v tihoti,  proti koncu in ko duhovnik pospravlja oltar, pa napolnite bogoslužje s petjem. Lahko pojete na začetku in po obhajilu, vmes pa se ne bojte tišine.

PRIPRAVA SODELOVANJA
Tu gre za pripravo prošenj, uvodov, zahval ...
Uvodi naj ne bodo dolgi, lažje je pripraviti dolgega kot krajšega. Uvodi niso predvsem razmišljanja, ampak naj nas le čim lepše vpeljejo v bogoslužje. Razni uvodi naj ne "obremenjujejo" bogoslužja.

K sodelovanju vas ne vabimo zato, da bi delali maše bolj zanimive ali da bi se hoteli ponašati, kako lepo sodelovanje imamo. Vabimo vas samo zato, da se v bogoslužju bolj čuti vključenost vseh, čim širšega kroga in ne le duhovnika, strežnikov in ozkega kroga sodelavcev. Vaša naloga je, da ste vključeni in da lepšate bogoslužje.

27.11.2011
Nekaj konkretnih opozoril, z letošnjim adventom se potrudimo spremeniti in utrditi nekatere navade pri bogoslužju.

SKUPNE MOLITVE: ne hitimo in ne zaostajajmo za drugimi. Molitev med bogoslužjem naj postane zborna.

PETJE: Iskrena hvala in spodbuda vsem, ki pri delavniških mašah začenjate s pesmimi. Bogoslužje je tako veliko lepše in nas bolj poveže. Pesmi le ne smejo izriniti dragocenih trenutkov tišine. Po berilu odslej opustimo »navado 2. kitice«. Bere se psalm ali poje le pesem, ki ima besedilo psalma.

PO OBHAJILU se med tednom gleda na čas: Če je po prvi kitici večina že sredi obhajanja, počakajmo in pustimo tišino. S petjem raje nadaljujmo na koncu obhajila, ko so ljudje spet na svojih mestih in se vsaj malo umirijo. To velja za delavniške maše.

TIŠINA je del bogoslužja, ko jo prav ovrednotimo in notranje občutimo. Čas po obhajilu naj ne bo več preobložen z dodatnimi molitvami. Ostanejo naj samo posebne skupne molitve, npr. za domovino, za duhovne poklice ... Tišina po obhajilu naj bo med obema deloma pesmi ali ves drugi del, tudi če duhovnik še pospravlja oltar.

POENOTENJE: da bomo del širše skupnosti, se bomo v Kamnjah namesto apostolske naučili moliti nicejsko-carigrajsko veroizpoved, v Črničah pa po darovanju vstajati že pri besedah »Molite bratje in sestre«.


30. 11. 2011
Sveto obhajilo - nagrada, navada, brezbrižnost ali dar?

Sveto obhajilo ni nagrada za tiste, ki so boljši od drugih ali »popolni«. Ni nagrada, je pa hkrati odgovornost. Je priznanje, da obljube krsta ne morem živeti kot odpadla mladika na trti, zato pristopam k evharistiji.

Imamo dve skrajnosti: nekdo je npr. zaradi bolezni moral izpustiti nedeljsko mašo in si naslednjo nedeljo ne upa pristopiti, čeprav v resnici nima niti malega greha. Nekdo pa nima urejenega svetega zakona in živi kakor mož in žena, ne »čuti« greha in kar pristopa k svetemu obhajilu. Pari, ki ste zaznamovani s svetim krstom in še niste uredili zakona, prevzemate veliko in težko odgovornost, da s poroko uredite zakramentalno življenje. Tako boste lahko dali zgled otrokom s prejemanjem evharistije. Bolj kot zaradi otrok najprej zaradi lastnega zveličanja.
S krstom smo si namreč naložili veliko odgovornost glede na tiste, ki tega daru nimajo. Greh kot zavestno upiranje krstu v tem primeru ni vezan zgolj na spolne odnose kot posamezna dejanja, ampak na samo dejstvo skupnega življenja. Zato ima tako življenje enako težo tudi za starejše pare, četudi živijo skupaj »kar tako«. Taka skupnost pomeni zavestno teptanje krstih obljub in v takem stanju ne glede na starost ne smejo pristopati k evharistiji.


19. 6. 2011
Molitev rožnega venca
Zelo priporočam, da se na mašo pripravimo z molitvijo rožnega venca. Vabljeni, da nekdo začne, tudi če je časa le za dve desetki. Tako se v čakanju bolj uglasimo na sveto mašo in je manj skušnjav, da bi klepetali. Izgovarjanje skrivnosti: težimo k temu, da skrivnosti posamezne desetke izgovorimo pri vsaki zdravamariji. Tako jih imamo bolj pred očmi; nagnjeni smo k raztresenosti in pozabljanju, zato nas ponavljanje skrivnosti »vrača k središču«. Pa še v spominu se bodo utrdile in jih bomo vedno znali na pamet.


12. 6. 2011
Ali lahko grem dvakrat na dan k svetemu obhajilu in ali je še potrebno držati evharistični post?

K svetemu obhajilu lahko gremo dvakrat, če smo dvakrat pri sveti maši. Pomembno je le, da smo pripravljeni in da ne pristopamo samo iz navade. Še vedno je treba držati evharistični post: eno uro prej nič ne jemo in ne pijemo. Iz tega so izvzeti bolniki, starejši, bivanje v bolnišnici, domu ... Vodo lahko pijemo kadarkoli pred obhajilom. Ne sme nas biti strah zaradi morebitnih preseženih minut. Gre za pravilo, s katerim poskrbimo za primerno spoštovanje Kruha, ki nikakor ni navaden kruh!
Evharistični post ima torej namen, da v nas ohranja spoštljivost do obhajila. Veliko bolj pomembno je, da z redno spovedjo skrbimo, da je v nas Boje življenje. Sveto obhajilo ni nagrada tistim, ki so najbolj čisti in sveti. Varovati se je treba napačnega strahu, da nismo dovolj vredni. Hkrati pa je hudo, če se kar sami sebe naredimo za vredne in k obhajilu pristopimo kar tako, iz navade, ali "ker grejo vsi, grem še sam ..."


Pozdrav miru

Je pri nedeljskih in prazničnih mašah zelo zaželen, a neobvezen. Tu je potrebno nekaj tvegati tudi v smislu higienskega strahu, da se bomo pri rokovanju okužili. Ta pozdrav je res želja drugemu, da bi pred prejemom obhajila v njem živel mir. Dovolj je, če to izrazimo samo levemu in desnemu sosedu, nihče naj ne misli kaj slabega, če nekdo ni dal roke prav vsem v svoji bližnji in daljni okolici. Če to kljub temu naredimo,naj bo preprosto in ne predolgo. Naj bo to še en zunanji izraz notranje povezanosti in dobrohotnosti do vsakega.


29. 5. 2011

Branje uvodov, prošenj ...

Čemu sodelovanje? Skoraj nihče ne mara »nastopov«. Običajno se rajši izognemo izpostavljanju pred drugimi. Ko tvegate in ste pripravljeni prebrati berilo, pripraviti prošnjo ali uvod, s tem širite krog sodelovanja pri maši. Namen raznih uvodov je ravno v tem, da se bolj poveže celotna skupnost, nikakor pa to ni dodatek samo zato, da bi bila maša bolj zanimiva.

Najlepše je (včasih praktično težje), če prihajate brat iz cerkve. Tako se še bolj pokaže prav ta namen, povezanost celotne skupnosti. Nič ne de, če je pri tem nekaj več »premikanja«. Kdor prihaja k oltarju, naj to stori  čim bolj naravno, brez vzbujanja pozornosti. Zato ni nič narobe, če pride »prezgodaj« in malo  počaka pri ambonu, preden »vstopi« s svojim uvodom. Tudi sam se bo bolje počutil, kot če mora v tišini prehoditi dolgo pot. Naj vam ta napotek ne vzame korajže, da sprejmete sodelovanje ali da pridete kar iz klopi. Najprimernejše sodelovanje so prošnje vernikov ali zahvale.

Uvodi pa imajo namen, da vse zbrane čim lepše uvedejo v bogoslužje. Uvodi naj le pomagajo, da se malo zbudimo iz pasivne utečenosti. Uvod naj bo tak, da se bolj zavemo, kako je Bog med nami pri bogoslužju. Zato niso primerna dolga razmišljanja. Nekaj preprostih stavkov, ki ste jih iz srca prenesli na papir, je za bogoslužje in občestvo vredno veliko več kot globokoumno razmišljanje, ki je prepisano iz knjige. Pripravljenost, da stopite zraven in tvegate, je pomembnejša od »popolnosti« vašega nastopa ali napisanih misli.


22. 5. 2011

Otroci v cerkvi

Tokrat nekaj o nikoli izpeti zgodbi: ali naj otroke prinašamo že zgodaj v cerkev ali ne.
Zelo sem vesel, ko vidim, da v obeh župnijah nekatere mlade družine rade prinašate s seboj tudi majhne otroke.

Otroka bom peljal k maši šele takrat, ko bo že lahko kaj razumel.
Nekateri so mnenja, da je otroke pametno pripeljati šele, ko bodo tam kaj tudi razumeli. Žal je tedaj že prepozno. Otrok se nasrka bogoslužja veliko prej. Otrok, ki se že od malega navzame bogoslužnega ozračja, bo pozneje drugače sprejemal in doživljal »dolgočasno« mašo.

Kaj lahko naredita mama in oče?
Starši dobro veste, da so si otroci v isti družini in pri isti vzgoji lahko zelo različni. Ne da se vsega predvideti. Otrok se bo dobro privadil na prostor že s tem, če ga boste kdaj prinesli v cerkev kar tako, ko je prazna. Mama ali oče se morata že vnaprej odpovedati temu, da bosta lahko sama zase zbrana. Veliko bolj pomembno je, da  lahko npr. mama kljub nemiru otroka globoko v sebi ostane mirna in da je tudi med mašo v stiku z otrokom. Ko bo otrok čutil ta stik, ko bo dobil ljubeč odgovor na kakšno vprašanje, se bo hitreje privadil.

Zbranost za vsako ceno
Tedenska maša je morda bolj primerna za to, da se pridem osebno umirit, premišljevat ... Nedeljska ali praznična sveta maša pa je izrazito praznovanje občestva. Če hočemo le mir zase, nas bo takoj zmotila vsaka malenkost, ki se v bogoslužnem prostoru zgodi na neobičajen način. Takega vernikaka moti vsak kašelj, vsak otroški glasek, neobičajni premiki strežnikov pri oltarju ... Seveda se mora vsak potruditi, da skupne zbranosti ne moti zavestno ali iz malomarnosti. Pomembno pa je, da vsako izgovorjeno besedo in kretnjo vključim v skupno slavljenje Boga. Pri maši niso pomembne le besede in misli ...

Pretirana razposajenost
Na eni strani je zelo narobe, če nas moti vsak najmanjši otroški glasek ali kretnja, če so starši deležni očitajočih pogledov. Na drugi strani pa lahko starši otroku pustijo, da v cerkvi dela karkoli, da se sprehaja in vleče nase pozornost vseh. Lahko se zgodi, da mu celo namenoma dovolijo pohajanje, da bi s tem vsem pokazali svojo »lastnino«. Vemo pa, da noben otrok ni lastnina svojih staršev. Odveč je bojazen, da bomo otroka čustveno zatrli, če ga bomo kdaj tudi prisilili in ga navajali, da zmore zdržati in se prilagoditi skupnosti. Če vas je več, je tudi vzgajanje za »biti pri maši« lažje in bolj sproščeno.
Največja dota otrokom so starši, ki jih prinašajo k bogoslužju že od najnežnejših let in so jim sami zgled s tem, da gredo k maši brez godrnjanja in predvsem z veseljem.


 

15. 5.2011:

Nekaj značilnih napak pri skupni bogoslužni molitvi.

K maši morda prihajamo že leta in leta, na nekatere stvari se kar navadimo. Marsikdaj vernikom in celo duhovniku uide kakšna beseda, ki jo izgovorimo samo še po refleksu. To ni še nič slabega, bolj pomembno je, da skupne molitve izgovarjamo s pravim duhom in ne sami zase. Povezan sem z verniki v cerkvi in s tistimi, ki jih ne vidim, in so vendar tam.

Nekaj predlogov za lepše in pravilnejše bogoslužje:

– »Slava Bogu na višavah ...« začnemo vsi skupaj. Ko duhovnik reče »Slava«, takoj »poprimemo« in ne čakamo, da sam izgovori prve in najpomembnejše besede. Razen v nekaterih pevskih primerih je torej nepravilno začeti z »in na zemlji mir ljudem«.

– »Verujem ...« – Tudi tu izgovorimo vse, še zlasti prvo silno pomembno besedo »Verujem«, in ne šele »Očeta vsemogočnega«. Mimogrede: veroizpoved je izraz želje, da bi prišli do daru, ko lahko rečeš z vsem srcem »verujem«. Če se nam med izgovarjanjem besed porajajo dvomi, je izpoved vere pri bogoslužju tudi izraz osebnega priznanja: Ne morem se sam dokopati do gotovosti, samo če se bom pridružil občestvu in postal iskalec, mi bo dano priti do gotovosti in spoznanja.

– »Naj sprejme daritev iz tvojih rok ...« Prav je »sprejme«. Pogosto se med molitvijo sliši »spremlja«, kar je narobe.

– Svet, svet, svet ... Tudi tu se potrudimo, da razločno in glasno izgovorimo vse tri ponovitve besede »svet«. To je eden izmed najimenitnejših trenutkov bogoslužja, ko Bogu izrekamo češčenje in priznanje z besedo, katere pomen težko opišemo, ampak jo preprosto izgovarjamo: »Svet ...«

»Ti odjemlješ grehe sveta ...« Morda nam je včasih nejasno, kaj je prav: »ki odjemlješ« ali »Ti odjemlješ«. Pravilno je: »Ti odjemlješ«. Mimogrede: »odjemlješ« pomeni »jemlješ nase greh sveta«. Pred obhajilom pa je pri Jagnje Božje pravilno »ki«, torej: »Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta«.


8. 5. 2011

Prehitevanje ali zaostajanje

Najbolj bode v ušesa skupna molitev, pri kateri se med seboj ne slišimo. Zelo narobe je, če pri maši kar sam »odmolim« določene odgovore. Ne morem biti »zasebnik«, podobno kot v pevskem zboru nihče ne more peti po svoje, ampak le v istem ritmu z drugimi. Prav odprta ušesa in srce za skupnost sta znamenji, da smo razumeli bistvo bogoslužja. Najpogostejše je prehitevanje, ko kdo bodisi prehitro vskoči ali sam mimo drugih zmoli molitev do konca. Pri maši smo t. i. bogoslužni zbor. Podobno kot pevci na koru se pri bogoslužju trudimo, da izgovarjamo besedila skupno.

 

Kje je moj prostor v cerkvi?

Jezusovo naročilo, naj si ne izbiramo prvih sedežev, seveda ne velja dobesedno v cerkvi. Njegov opomin je bil namenjen farizejskemu pozunanjenju in razkazovanju. Sesti v prve klopi ni že kar razkazovanje. Lahko je kdaj tudi to, vendar bi rad povabil vse, zlasti zakonske pare ali cele družine, naj se ne bojijo sesti spredaj. Družine z majhnimi otroki so s tem sicer še bolj izpostavljene morebitnim očitajočim pogledom, če je otrok živahen. Vendar se ne bojte dati zgleda in korajže tudi drugim. V sebi je pač treba premagati odpor in se predati bogoslužju. S tem boste tudi »zasebnim molivcem« pomagali dojeti, da je bogoslužje skupnost in življenje. Tudi mlade bi rad opogumil, naj ne ostajajo zadaj. Premagajte odpor in se pogumno usedite v klopi ali vsaj k stranskemu oltarju. Mlad človek, ki ostaja pod korom, se počasi navadi, da ne odgovarja glasno na molitve, da se boji prepevati in tako se mu maša vedno bolj oddaljuje. To velja tudi za starejše, ki imate težave s sluhom. Ne bojte se zamenjati svojega prostora, čeprav ste se nanj z leti navadili. Slišnost in sodelovanje pri bogoslužju sta vendarle veliko pomembnejša.