Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico.« Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«
Mr 12,42–44

Odlomki Božje besede
na 33. nedeljo med letom:
1. berilo: Dan 12,1–3
2. berilo: Heb 10,11–14.18
evangelij: Mr 13,24–32

 

 

 

 

Kako lahko življenje dam?

V teh dneh se tako ali drugače spominjamo svetega Martina. Živel  je v 4. stoletju. Je prvi svetnik, ki ni bil mučenec. Do tedaj so kot svetnike častili tiste, ki so dali življenje za Kristusa. Bistvo mučeništva pa ni mučenje, temveč »dati življenje«.

Kako lahko dam življenje? Kristus poučuje apostole, jih posvari pred »dolgimi oblekami«, častihlepjem, religiozno pozunanjenostjo, lakomnostjo … in pokaže na vdovo. Dala je življenje, ker je dala »vse, kar potrebuje za življenje«.

Martin je kot vojak, kot iskalec in kot škof pokazal, kako lahko daš življenje, ne da bi te mučili in ubili. Kristus ne potrebuje herojev. Tudi danes ni treba, da bi v cerkvi častili »narodne heroje«. Preden so mučenci doživeli nasilno smrt, so dali življenje »znotraj«, na skritem, kakor obe vdovi iz današnjih odlomkov.

Marsikdo bi z mečem in na konju odrezal del svojega plašča in ogrnil berača. Toda vsak s tem dejanjem ne bi razodel Kristusa. V tem je skrivnost, kako lahko daš svoje življenje. Vdovi sta dali vse: prva preroku Eliju in druga v tempeljsko zakladnico, iz čistega zaupanja. Njuna vera je bila izenačena z življenjem.

Mučenec brez mučeništva torej lahko postaneš tudi ti. In to prav v teh časih, ki so za kristjane v marsičem precej podobni tistim 4. in 5. stoletja, časom sv. Martina. Cerkev takrat ni bila več preganjana od zunaj, pač pa od znotraj. Med kristjani se je razširilo arijanstvo in postalo celo večinski nauk. Trdilo je, da je bil Kristus samo človek, ne pa tudi pravi Bog. Danes se to lahko kaže v življenju nas kristjanov. Boga priznamo, da je. Glede Kristusa pa bi se marsikateri kristjan ob preganjanju odločil drugače.

Če si kristjan in v tebi tudi zares živi Kristus, se bo po tebi prej ali slej tudi razodel drugemu. Kdor je noseč, rodi. Kdor ni noseč, se lahko še tako trudi, vendar rodil ne bo. Če imaš Kristusovo življenje, ga lahko daš. In daš ga lahko, kjer koli si. In lahko niti ne veš, da si ga dal. Vdova tega takrat še ni vedela. Kristus je vedel. Morda doživljaš svojo pot, kot ona, da v življenju nisi nič posebnega naredil, nič velikega daroval. Morda si veliko pričakoval tudi od svoje vere, od skupnosti, pa si veliko od tega pričakovanja izgubil. Morda ti je ostalo le malo. Nikar ne poskušaj še tega zadržati. Daj, in v tebi se bo razodelo Jezusovo življenje.

Kamor koli te je življenje postavilo v tem hitro spreminjajočem se svetu, tam lahko svoje življenje daš. In dva novčiča sta tvoja preteklost in prihodnost. Lahko ju poskušaš zadržati, lahko pa ju daš. »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«

župnik

 

 

Arhiv oznanil ...

 

Kdor se odloči delati dobro, ne sme pričakovati, da mu bodo zaradi tega spravljali kamenje s poti, temveč mora biti pripravljen, da mu še kakšen kamen naprtijo na hrbet.

Albert Schweitzer  vir ...

Povečaj

Zgodovina, listine o Svetem Pavlu

Podružnična cerkev sv. Pavla

fotografije (google) ...

380 pogled (google) ...

Dragocene listine in pričevanja
je z veliko požrtvovalnostjo zbral in sestavil Pavel Peter Bratina iz Kamenj.

ŠKOLJ NAD VRTOVINOM POSELJEN ŽE PRED VEČ KOT 3.500 LETI

Dolga zgodovina »Mesta na gori«[1]

V bronasti in v železni dobi, dobro tisočletje in pol pr. Kr., je bilo v navadi naselja umeščati na izpostavljena, po naravi dobro zavarovana mesta in vzpetine, ki so jih še dodatno zavarovali z obrambnimi obzidji in tako poskrbeli za večjo varnost. Takih naselij se je prijelo ime gradišče in mednje je sodilo tudi naselje na Sv. Pavlu nad Vrtovinom. To je izrazit skalnat izrastek (520 m) iz pobočja pod Kucljem, naravna trdnjava, od koder je dober pregled nad dogajanji v dolini. V zaledju je tudi bister studenec. Po dolgih stoletjih, v katerih je prebivalstvo rimske države živelo v sorazmerno varnih razmerah, so se v vse bolj nemirnih časih pozne antike znova ozrli na že davno opuščena gradišča in si na njih postavili varnejša bivališča. Prav takšno zavetje so, tam od konca 4. stoletja dalje, iskali tudi prebivalci Vipavske doline iz naselij ob cesti, ki je Akvilejo (Oglej) povezovala z Emono na tleh današnje Ljubljane. Na Sv. Pavlu je tako zraslo utrjeno naselje, dolgo 450 m, široko do 105 m, ki je bilo vse naokrog obzidano, tudi na mestih, kjer je bila skalna pečina videti neobvladljiva. Podolgovat plato so s prečnim zidom predelili v dva dela, bivalnega in gospodarskega. Studenec je ostal zunaj obzidja, zato so si na južnem koncu ob pečino postavili cisterno, ki je hkrati služila kot obrambni in opazovalni stolp. S stopnicami, deloma vsekanimi v skalo, ki jih je ljudski glas označil za zlate (še ena ljudska zgodba govori o zlatu, ki da ga je hudič opolnoči sušil na planjavah pod školjem, druga pa o zakopanem zakladu na njem), je bil povezan z naseljem na platoju. Stolp-cisterna je še dandanes okoli 11 m visok ohranjen, in velja za enega izmed najbolje ohranjenih antičnih gradenj na Slovenskem. Iz zaselka Lozarji ali iz Gojač je veličastni spomenik gradbeniške veščine in strateške domiselnosti poznoantičnih naseljencev Vipavske doline lahko dostopen. Na severovzhodni strani je v naselje skozi utrjena vrata, od katerih so še vidna v skalo vsekana ležišča podbojev, pripeljala dobro zvožena pot. Arheologi so njegovi notranjosti komajda odgrnili skromen delček njegove preteklosti in dognali, da je živel še v 7. stoletju. Danes stoji na njem podružnična cerkvica sv. Pavla. Obsežna zaplata apnenega tlaka ob njej je skromen ostanek večje stavbe, morda celo zgodnjekrščanske cerkve, kakršne so stale na podobnih utrjenih višinskih naselbinah daleč naokoli (kot npr. Tonovcov grad, Colle Santino pri Invillinu v dolini Tilmenta). V darilni listini cesarja Otona III. iz leta 1001 je med mejniki ozemlja, ki ga je podaril oglejskemu patriarhu omenjena tudi Ortaona, ki jo razlagalci listine enačijo s potokom Vrtovinščkom. Mogočnost naselja na Školju sv. Pavla pa napeljuje na misel, da je Ortaona stala prav tu in bila vzhodni mejnik podarjenega ozemlja, podobno kot Siliganum na Sv. Katarini nad Novo Gorico na zahodu.

Leto 1520

Dedicatio Ecclesiae Sancti Pauli[2]

DANIEL de Rubeisdei et apostolicae Sedis gratia Episcopus Caprulanus: In Patriarchatu et diecesi Aquileiensi pro Reverendissimo in Christo patre et domino (domino Dominico miseratione divina) Episcopo Portuense Sacrae Romanae Ecclesiae Cardinale Sancti Marci sancteque Sedis Aquileiensis patriarcha dignissimo Suffraganeus Generalis: Universis et singulis christif(idelibus tam presentibus quam futuris has nostras) litteras inspecturis notum facimus quid Nos Anno Millesino quingentesimo vigesimo primo Indictione nona die vero mercu(rii /26/ Junii Spiritus Sancti gratia) suffulti iuxta ritum modum et formam Sanctae Romanae Ecclesiae consuetum rite et solemniter consecravimus et dedicavimus ecclesia(m Vertovini quae est filialis plebis S. Michaelis in Kamignach) in dicta aquileiense diocesi ad nomen et memoriam Sancti Pauli appostolj cum uno eius altare sub titulo et vocab(ulo eiusdem Sancti Pauli appostolj et Sanctorum Fabiani) Sebastiani et Accatij in quo reposuimus sacras reliquias sanctorum martirum Laurentij Donati Aphrae et sodalium: (Cupientes igitur ut ipsa Ecclesia in suis) structuris et edifitijs debite reparetur conservetur et manuteneatur ac libris calicibus et alijs ad divinum cultum (inibi necessariis ornamentis decentius) muniatur et a christifidelibus jugiter veneretus congruis quoque frequentetur honoribus et ut christifideles ipsi eo libentius (devotione causa confluant ad eadem) et ad Reparationem conservationem manutentionem et munitionem huiusmodi manus promptius porrigant adiutrices, quos (ex hoc ibidem dono coelestis gratiae uberius) conspexerint se refertos: Omnibus et singulis utriusque sexus christifidelibus vere penitentibus et confessis (qui dictam Ecclesiam in Natalis Domini Jesu Christi, circumcisionis Edyfaniae! /Epyfaniae/ Passionis Resurectionis Ascensionis et Pentecostes Nativitatis Beatissimae vir(ginis Mariae Annuntiationis Conceptionis Visitationis Purificationis Assumptionis) eiusde, apostolorum omnium sanctorum commemorationis mortuorum: S: Paulj Sanctorum Fabiani Sebastiani et Accatij (et Reconciliationis festivi) tatum /totum/ diebus, festivitatum earumdem quibus id fecerint de omnipotentis Dei misericordia ac beatorum petri et p(auli apostolorum eius auctoritate contisi) quadraginta dies de iuiuctis eis penitencijs misericorditer in domino relaxamus, presentibus perpetius temporibus valit ( ............ In quorum fidem) has nostras patentes scribi fecimus, et praelibati Reverendissimi domini domini Cardinalis et patriarchae rotundi sigilli (appensione fecimus comuniri: Datum in dicta) villa Anno, Indictione, die menseque: Pontificatus Sanctissimi in Christo patris et domini nostri domini Leonis (divina providentia papae decimi) nono Anno.

Suprascriptam consecrationem transferendam diximus et transferimus in dominica die post festum sanctorum pet(ri et pauli).

(Prevod)
Posvetitev cerkve sv. Pavla

DANIEL de Rubeis, po božji in apostolskega sedeža milosti Kaprulanski škof: v Patriarhatu in Oglejski škofiji častitljivemu očetu in gospodu v Kristusu (gospodu Dominiku, po usmiljenju božjem) Gradeškemu škofu, kardinalu Svete Rimske Cerkve Svetega Marka in najvrednejšemu patriarhu svetega Oglejskega sedeža glavni pomožni škof: Vsem in posameznim vernikom, navzočim in tistim, ki bodo v prihodnje brali to našo listino, sporočamo, da smo v Gospodovem letu tisoč petsto enaindvajsetem, v deveti indikciji mer(kurija, 26) junija, podprti z milostjo Svetega Duha, po obredu, načinu in obliki, ki jo določa obrednik Svete Rimske Cerkve, slovesno blagoslovili in posvetili vrtovinsk(o cerkev, ki je podružnica Svetega Mihaela v Kamnjah), omenjene oglejske škofije, na ime in v spomin Svetega Pavla apostola z enim oltarjem v čast in sla(vo svetemu Pavlu apostolu in svetim Fabijanu) Sebastijanu in Ahaciju, v katerega smo položili relikvije svetih mučencev Lavrencija, Donata, Afre in tovarišev: (Ko se torej zavzemamo, da bi Cerkev primerno prenavljala, ohranjala in vzdrževala svoja poslopja in zgradbe ter dostojno skrbela tudi za knjige, kelihe in drugo za bogoslužje /nujno potrebno opremo/, od vernikov živo terjamo, da jo temu primerno spoštujejo in tudi množično obiskujejo, in kot verniki še raje (iz zaobljube množično odzivajo) ko je treba osebno pomagati pri obnavljanju, ohranjanju, vzdrževanju in utrjevanju obzidja, saj (se tudi od tega nadejamo bogatega nebeškega plačila): vsem skupaj in posameznim vernikom obeh spolov, ki se resnično spokorijo in spovedo (ki omenjeno Cerkev /obiščejo/ na /praznik/ rojstva našega Gospoda) Jezusa Kristusa, obrezovanja Gospodovega, Gospodovega razglašenja, trpljenja, vstajenja, vnebohoda, binkošti, na praznik rojstva preblažene De(vice Marije, Gospodovega oznanjenja Mariji, Marijinega brezmadežnega spočetja, obiskanja, darovanja /Purificationis/, vnebovzetja), na praznik apostolov Petra in Pavla, vseh svetih, ob spominu smrti svetega Pavla, svetih Fabijana, Sebastijana in Ahacija (in na praznične spravne dneve /Recontiliationis festivi/tatum diebus) in na praznike (festivitatum earum/) tistih, ki po milosti vsemogočnega Boga in blaženih apostolov Petra in P(avla in z njuno oblastjo) to opravljajo štirideset dni z naloženo jim milostno pokoro v gospodu odvezujemo časnih in večnih kazni (... V njihovi veri) to naše pismo, ko ga je pred tem potrdil naš častitljivi gospod gospod kardinal in patriarh javno oznanjamo z okroglim pečatom (povezanim z obeskom: izdanim v omenjenem) dvorcu, označenega leta, dne in meseca: ko je vladal v Kristusu presveti oče in naš gospod gospod Leon (X. po božji previdnosti papež) deveto leto.

   Zgoraj opisano posvetitev smo ukazali opraviti in opravili v nedeljo po prazniku svetih apostolov Pet(ra in Pavla).

Leto 1786

(Numero:)1872
Alla Communità di Vertovino

Sopra ricorso d’essa, perchè le rendite delle rendite della Chiesa di S. Paolo venghino come sino al presente ancora in avvenire lasciate alla nuova erretta Chiesa della B(eata) V(ergine), è stato in seguito ad informazione di questo Capitanato Circolare con Decreto Governiale di Trieste 15. pres. 17 del corrente rescritto: Che le sudette rendite della Chiesa di S. Paolo debbano tanto più ancora più oltre essere unite con quelle della Chiesa della Beata Vergine, quantochè la prima dovrà già senz’altro essere abolita, e le funzioni della medesima siano già trasferite in quella della Bet(a) V(ergine) in Vertovino.
Il chè viene ad essa Communità intimato per sua notizia e direzione.
In assenza del Sigr. Co.
Capitano Circolare
Alfonso Conte  di Poitea
(podpis)
Ex Capitaneatu Circulari
Gorizia li 22. Aprile 1786
Wol(ff) (podpis)

(Štev.) 1872
Vrtovinski krajevni skupnosti*

Ponovno se obračamo na to skupnost: z zahtevo, da naj bodo kot doslej nadarbinski dohodki  cerkve sv. Pavla še naprej na voljo na novo postavljeni  cerkvi B(lažene) D(evice),  kakor to sledi že iz vladnega dekreta te Kapitanije, izdanega v Trstu, 15. tega (meseca), odredba 17: imenovane nepremičnine cerkve sv. Pavla morajo biti še toliko zanesljiveje pridružene tistim cerkve Blažene Device, saj bi prva že morala biti odpravljena, njena opravila pa brez nadaljnjega prenesena v (cerkev) Blažene Device v Vrtovinu.
To je bilo tej skupnosti ukazano s sporočilom vodstva.
V odsotnosti Gosp. Ca.
okrožni kapitan
Alfonso Conte di Poitea (l. r.)
(podpis)
Iz okrožne kapitanije
Gorica, 22. aprila 1786
Wolff

_____

*Arhiv Župnijskega urada v Kamnjah

 

Kako smo zidali cerkev na Svetem Pavlu[3]

Zdaj je primeren čas, da se spomniva, kako je bilo leta 1946, ko so obnavljali cerkev na Svetem Pavlu. Kako je bilo, preden se je začelo zidanje, ne vem natančno. Le to mi je ostalo v spominu, da je pred začetkom bilo tam še nekaj zidu od prvotne cerkve. Predvsem kakšna dva, morda tri metre visoka južna stena, ki so jo podrli in nanjo na južni strani še danes spominja nekaj iz zemlje štrlečih temeljev.

Mi, otroci, smo prišli na svoj račun, ko so bili novi temelji že izkopani in so za delo poprijeli zidarji … Njim smo nosili hrano, jaz kar osemindvajsetkrat.

Zidali so jo Kamenjci (Polde Besednakov, France Odančkov, Polde Šturmov, Stano Šuštarjev, Jože Žagarjev), Potočani, Vrtovinci, Skriljani, Gojašci, Črnišci, vsi tisti, ki jim je bil Sveti Pavel drag spomin in še izza mladosti lepa izletna točka. Gospodarji, ki so imeli vprežno živino, so pomagali z vozovi. Prihajali so iz Potoč (Smolar), Kamenj, Podgore (Špelič, Lozar, Lukc), Vrtovina. Zidarska dela je vodil Štefanač iz Vrtovina, ki se je pisal Vodopivec. Saj bi jih Lojze Rijavcov, a je tedaj že vodil Obnovo.

Pomagale so jim skupine malovarjev (zidarskih pomočnikov). Zdaj s te zdaj z druge vasi. Delovnih rok je bilo vedno dovolj. Tudi več kot dovolj, da jih je župnik Stanič celo odslavljal. Moj oče je bil ves čas poleg. Na Revišču je kopal pesek, ki so ga eni na Školj vozili v koših, drugi nosili.

Hrano smo prenašali v kajngulah (kanglicah). Iz Kamenj sva jo nosila z Milčetom Šturmavim (Emilom Vodopivcem). Vsak delavec je dobil svojo, zato sva imela s prijateljem polne roke posod, po štiri, pet vsak.  Previdno sva morala stopati, pa ne toliko zaradi teže, kolikor zaradi nerodnega bremena.

Nekoč je Milčetu tik pod vrhom zdrsnilo in se mu je precej vsebine iz ene od posod polilo. Ker pa sva nosila povečini joto in ješprenj, sva napol prazno kanglico napolnila iz drugih.

Za pijačo so v glavnem skrbeli delavci sami, nekaj tudi župnik Viktorin Stanič in seveda batujski župnik Lojze Filipič.

Batujski gospod je po dvakrat, trikrat tedensko hodil čez Svetega Pavla na Čaven in vsakič je prinesel po eno kjanto ali cilerco (to je dvolitrsko steklenico) vina. Bil je po hribovsko opravljen: z lepim rucokom (nahrbtnikom), v pumparicah (dokolenskih hlačah), s klcjítami (dokolenkami), z zelenim klobukom na glavi, z majo (jopico) in jopo (suknjičem) čez nahrbtnik.
Ob vsakem obisku je zidarjem naročil, naj mu steklenice ne pozabijo vrniti.
»Dajte jo za zid, če je ne bo, je, ko spet pridem, ne boste dobili polne!«
Ob eni takšnih priložnosti je pletenko postavil na grušt (zidarski oder), naredil nekaj vojaških korakov in zapel:
»Osemnajstega avgusta (1878) se je začela vojna v Bosni in Hercegovini. Mi smo bili dragonarji pa smo Turka premagali!«
Seveda ni korakal on, saj je bil rojen deset let pozneje.[4]

Filipič ni bil samo duhovnik, bil je tudi vnet raziskovalec rastlinstva na Čavnu in v Trnovskem gozdu. Nekoč nam je pokazal zvezek s posušenim cvetjem, v katerem je bilo vse polno suhih rož. Navdušen nam je govoril o tistem cvetju. A nam ni bilo veliko do njegove razlage.

Cerkev na Svetem Pavlu je bila sezidana v mesecu dni. Torej ne v veliko daljšem času, kolikor je bil seštevek mojih in Emilovih obiskov.

Župnik Stanič je delo skrbno spremljal, hodil pa je tudi po vaseh in zbiral star cement ter kuórce (strešnike). Tisti zgruden cenent smo otroci s kladivi drobili in tako pripravljali za uporabo. Tudi korci so po večini že odslužili svoje. Kdor je imel kaj takšne zaloge, jo je odstopil, da se je končno nabralo dovolj kritine.

Otroci smo nosili tudi vodo. Delavcem smo po Staničevem naročilu pomagali, namesto da bi šli k verouku. Vodo smo zajemali na Gojaški gmajni, tam, kjer so pozneje postavili korita. Zidarji in malovarji so jo potrebovali za malto, pa tudi zato, da bi se jim posode ne razsušile.

Apno so na Svetega Pavla – pa tudi drugam po vaseh, kjer so ga potrebovali pri obnovi – vozili z Revišča. Tam so ga nekaj časa po vojni kuhali nemški ujetniki. Na Školj ga je s Čotovim košem peljal Stano Šuštarjev. A ker so mu preveč naložili, se mu je zadnji aks (os) zlomil. Ni bilo druge, kakor voz sprazniti, os zamenjati, apno spet naložiti in pot z upanjem na več sreče nadaljevati.

Ko je bila po dobrem mesecu, 19. maja 1946, cerkev sezidana, se je na posvetitvi zbralo kakšnih 3.000 ljudi od blizu in daleč. Najprej vsi, ki so pomagali pri delih, pa njihovi sorodniki in seveda ljudje, katerih svojcem v spomin je bila cerkev postavljena.

 Drugih podrobnosti se ne spominjam. Marsikaj se je dogajalo v cerkvi, ki pa je bila za vso tisto množico premajhna. Pa tudi dogajanja na zunanjem odru ni bilo mogoče slediti.

Bilo je veliko hrane in pijače. Pepe Martinkn in Tone Mežnarjev sta imela vsak svoj vinotoč, vsak svojo stojnico. Pepetu je vozil Lojze Lekžov, Tonetu pa Vinko Piskarjev s konjem. Ponujala sta sir, salamo, šunko in pa vino in seveda pašerete (sodavica).

 

Kamenjski fantje smo po postavitvi cerkve veliko hodili na Svetega Pavla. Tudi maše so bile pogostejše kakor danes.

Na neki praznik sv. Štefana smo bili tam Polde Grželjčev, Pepe Koromelčev, Štefan Rjavcov, Vinko Odančkov in jaz. Po maši nas je Kolarčič, ki je bil pri Sv. Pavlu za mežnarja, prosil, da bi mu, ko se bomo vračali, pomagali držati prašiča. Res smo poprijel, le Fridetov stric se je prijel za ročico pri vozu. Ko je bilo delo opravljeno, smo hoteli od moštafarja izvedeti, zakaj se ni trudil z nami.

»Zatú njé, ker səm se bal, de gª boste spestíli. Če bi gª, bi vªm jh fejst naluóžil po hrbti.«

Po uvedbi velikonočnega pohoda se je število svetopavelskih obiskovalcev povečalo in še vedno narašča. Zdaj ne morejo več vsi v cerkev, zato je slovesnost na »žegnu« pod njo.

V mladih letih smo se otroci s Svetega Pavla vračali domov mimo vodnega stolpa. Spuščali smo se po tistih zlatih štejngah (stopnicah), ki so morale biti za tiste, ki so v davnih časih po njih na Školj nosili dragoceno vodo, resnično zlatá vredne.


[1]Prvi zametki »Mesta na gori«, kakor bi lahko po slovensko imenovali gradišče na vrtovinskem Školju – v pisnih dokumentih imenovano »Ortaona« –, segajo kakšnih 3.500 let v preteklost. Ob tisočletnici Gorice (in Ortaone) še nismo prav vedeli, kaj naj z njo. Ob primerjavah starih evropskih naselij z istim imenom (Ortaona, Ortona, Ortonne …) pa se v ospredje prebija spoznanje, da je bilo v darilni listini iz leta 1001 z Ortaono pravzaprav mišljeno gradišče nad Vrtovinom.  K tej domnevi se nagibata tudi zgodovinarja dr. Branko Marušič in Drago Svoljšak. Misli so vzete iz sestavka Draga Svoljška Školj Sv.Pavla nad Vrtovinom, Oznanila (goriškega pastoralnega območja), številka 20, letnik VII, 21. januarja 2007, 2. navadna nedelja.  

[2]Separatni odtis iz Tržaškega starinarja (L'Archeografo triestino).

[3] Odlomek iz knjige Pavel Peter Bratina, Čaven in Mala gora v spominih Alojza in Lenarta Slokarja, Kamnje Samozaložba 2012.

[4]Lojze Filipič se je rodil kmetu Štefanu in njegovi ženi Katarini, roj. Rijavec, v Ravnici nad Solkanom, 31. 5. 1888. Gimnazijo je od leta 1900 do 1908 obiskoval v Gorici, bogoslovje pa od leta 1908 do 1912, ko je bil posvečen. Prvo leto je bil vikar v Bovcu, nato je odšel v Čezsočo, kjer je leta 1914 ustanovil Katoliško slovensko izobraževalno društvo Slatenik, in še istega leta za kurata v Srpenico. Leta 1915 je od tod moral s Srpeničani v begunstvo (v Ligurijo, Azurna obala). Spomine na tiste čase je  leta 1922 opisal V deželi citron. Leta 1919 je postal kurat v Grgarju, od koder je upravljal tudi rojstvo župnijo Ravnica. Tu je ostal kar 26 let. Leta 1945 je bil imenovan za župnijskega upravitelja Črnič, nato je dobil v upravo še Batuje. Batujski župnik je postal leta 1946. Tam je ostal do smrti leta 1963. Alojzij Filipič – duhovnik, pridigar, ljudski misijonar, botanik, rodoljub, humorist, »Čedermac« iz Ravnice na robu Trnovskega gozda, je nekaj svoje »dediščine« (predvsem znamenito, »knjigo s posušenim cvetjem« /herbarij/, ki jo omenja Leno) zapustil Vipavski gimnaziji.